Leta 1919, v prvem letu po koncu prve svetovne vojne, je bilo v Evropi na desetine milijonov trpečih, ki so žalovali za bližnjimi, izgubljenimi v vojnih vihrah. Med temi je tudi mlada Nemka Anna, junakinja Ozonovega filma, ki je v vojni izgubila zaročenca Frantza. V malem nemškem mestu živi skupaj s pokojnikovimi starši in z njimi preboleva tragično izgubo svojega nesojenega moža. Ko nekega dne med obiskom Frantzevega groba opazi, da je poleg nje položil rože na grob še nekdo, jo potegne v vrtinec podoživljanja preteklosti, tudi namišljene, ki se morda ni zgodila.

Skrivnostni neznanec je vojak antante, Francoz Adrien, čigar zgodbe o tem, kako se je z umrlim Frantzem spoprijateljil že v študijskih letih v Parizu, družina sprejme z odprtim srcem. Vsaj za hip ji namreč omogočijo znosnejše življenje, v katerem lahko spomin na ljubljeno osebo zaživi svobodno, v vsej intenzivnosti. Čeprav je film prikazan v črno-beli tehniki, je Ozon spominjanje posnel v barvah, da bi z njim še podkrepil moč, ki jo ima preteklost v naših življenjih.

Nov odmerek krute resničnosti bi staršem lahko zadal nov boleč udarec; še več preteklosti pa Anno (najprej melanholično, pozneje s prebujajočo se željo po življenju, ki jo odlično igra Paula Beer) spodbudi, da kot močan lik vzame usodo v svoje roke in na ruševinah preteklosti poišče način, da se z njo spravi in kljub izgubi živi naprej. Ozon je temo žalovanja in graditve nove identitete odprl že v prejšnjem filmu Nova prijateljica, v katerem prav tako kot v Frantzu izguba presenetljivo znova poveže moškega in žensko.

Toda laž in resnica se pri Ozonu dopolnjujeta na globlji način: ne moremo ju preprosto ločiti, saj se nenehno zrcalita in v večkrat zasukani pripovedi poigravata z védenjem in pričakovanji gledalca. Ozon pričakovanja gledalca ruši in znova sestavlja, zato bodo ob ogledu Frantza še posebno uživali vsi tisti, ki z veseljem iščejo interpretativni ključ do razumevanja filma.