Če ne drugega, je dobro videti vsaj naslovni zvezdnik. Nova Godzila je prav po ameriško debela, so iz njega na forumih brili norce Japonci, ampak to še ne pomeni, da je okoren ali letargičen: s svojo orjaško zadnjo platjo, hrbtom, posutim s koničastimi ostmi, udrihajočim repom in huronskim rjovenjem je še najbolj podoben stegozavru s pokončno držo. S to razliko, da jé vse kaj drugega kot neškodljivo listje. In čeprav bližnji posnetek njegovega mežikajočega krokodiljega očesca morda deluje kot nepotrebna sentimentalnost, pa vsaj dokazuje, da so se tokrat, v nasprotju s prejšnjim ameriškim poskusom, spomnili orjaškemu kuščarju vdahniti nekakšno osebnost. Godzila je resnično bitje, žival, in ne le Transformerju podobna gora mišic, kar so lani številni očitali Del Torovemu Ognjenemu obroču.
Gareth Edwards, 38-letni Britanec, ki režira prvo hollywoodsko Godzilo po "zašuštranem" poskusu Rolanda Emmericha iz leta 1998, je svojo odkrito ljubezen do žanra orjaških pošasti poskušal predelati v spektakel, ki naj bi se potencialni nevarnosti karikature in parodije izognil tako, da naslovnega kajdžuja uporabi kot metaforo za bližajočo se naravno katastrofo, kataklizmo, ki si jo je z mačehovsko skrbjo za okolje človeštvo na grbo nakopalo samo. Zelo eko, zelo 21. stoletju primerno - in skladno z alegorijo nevarnosti jedrske vojne, ki jo Godzila v sebi nosi že od svojega prvega lomastenja po Tokiu pred 60 leti. V tem smislu stilizirana in silno obetavna je že uvodna špica, montaža sumljivo cenzuriranih "retroposnetkov" jedrskih poskusov iz petdesetih let. (Obnova celotnega zapleta: Ljudje smo grdo ravnali z materjo Naravo in zdaj bomo plačali s skoraj starozavezno pokoro.)
Zares spodleti filmu samo v segmentu, ki skuša tragediji nadeti obraz, splošno preleviti v individualno prek osebnih dram. Čeprav gremo večinoma vsi v kino zato, da bi videli Godzilo, je nemogoče spregledati, kako klišejski, na klasične tipe razporejeni so vsi "človečki", ki se mu motajo pod nogami: tu je Bryan Cranston kot pomečkani, z eno samo idejo obsedeni znanstvenik in žvižgač, Ken Watanabe kot utelešenje starodavne, z naravo usklajene azijske misli (zdi se, da doktor Serizava edini ve, kakšne so pošasti in kako se bodo vedle, a ga nihče ne posluša), in sicer neizpodbitno čedni Aaron Taylor-Johnson kot junaški vojak, ki mora rešiti svet, a nima niti ene izrazite osebnostne lastnosti - če ne štejemo ljubeče žene. Čisto vse ženske so namreč zreducirane na gole scenaristične rekvizite: objokana, zaskrbljena žena (Elizabeth Olsen), ljubljena mrtva žena in mati, ki je razlog za protagonistovo mučeništvo (Juliette Binoche), in zaskrbljena znanstvenica, ki hodi naokrog v laboratorijski halji in nima skoraj nobene replike (Sally Hawkins). Upajmo, da je vsaj Godzila ženskega spola.
Morda iz strahu, da se film ne bi razrasel v še eno ekstravaganco, v kateri orjaški kuščar dve uri pod tacami kot hišice iz vžigalic mendra ameriške znamenitosti, nam je scenarist Max Borenstein "podstavil" dve drugi pošasti, ki ju bomo morali loviti vsaj polovico filma, dokler se Godzila dejansko ne prikaže iz svojega globokomorskega skrivališča. MUTO (neznano orjaško zemeljsko bitje, kot ga je krstila vojska) je še najbolj podoben križancu med bogomoljko in kako biomehansko gigerjevsko nakazo, hrani se z jedrsko energijo, še najraje v obliki priročnih konic, in ker imamo tako samca kot samico ... lahko uganete. MUTO lahko z elektromagnetskim pulzom v temo potopi cela mesta in iz zraka klati helikopterje - skratka, človek ga sam ne more premagati. In zato seveda potrebujemo predpotopnega zaveznika.
Edwards je s svojim dolgim "skrivanjem" Godzile - večino filma nam ravno za las uhaja iz kadra, ali pa naš pogled nanjo zastirajo ruševine - tvegal veliko (še posebej, ker nas scenarij, kot že rečeno, s svojimi človeškimi liki niti ne poskuša zares pritegniti), a o precejšnji sposobnosti še ne zelo izkušenega režiserja priča dejstvo, da njegovo poigravanje z gledalčevimi pričakovanji človeka ne spravi ob živce.
Po vizualni plati je film dober, celo zelo dober, kar pa je bilo pri takem proračunu in ekipi skoraj samoumevno: za posebne učinke je skrbel trikratni oskarjevec Jim Rygiel (Gospodar prstanov), in Godzila je prepričljiva toliko kot vse, kar je kdaj prilezlo iz Mordorja (vključno s "posebno močjo", poklonom japonskim filmom, ki jo iz nerazložljivih razlogov začne uporabljati šele v zadnji bojni sekvenci filma). Direktor fotografije je bil dvakrat za oskarja nominirani Seamus McGarvey, scenograf pa veteran Owen Paterson (Matrica). Vložek se je izplačal: tudi ko nastopi trenutek za klasični manever obstreljevanja pošasti z orožjem za množično uničevanje (ali ne vedo, da je treba vedno po kostanj v žerjavico poslati samo neustrašnega posameznika?!), je videti spektakularno.
Godzila - rjoveči, uničujoči izrodek človekovih napak (jedrskega sevanja), najmogočnejši japonski popkulturni izvozni artikel vseh časov - je večja od vsake posamezne interpretacije njenega izročila. Tokratnega poskusa zgodovina verjetno ne bo uvrstila na sam rep najslabših, a kaj, ko bi se dalo storiti še toliko več. Edwards je sklepal, in morda niti ne napak, da (prezapletena, prerazvlečena, geografsko in časovno razdrobljena) zgodba in liki s topoumnimi replikami ("Človek misli, da obvladuje naravo, a v resnici narava vlada njemu") nikogar ne bodo zares zanimali, če bo le prazgodovinski zmaj iz naslova dovolj impresiven. Dovolj za uspešen poletni 'blockbuster', premalo za preseganje žanrskega predalčka in predsodkov "resnih" kinoobiskovalcev.
Ocena: -3; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje