A pri projektu, v katerem Norvežani sodelujejo z znanstveno naprednejšimi Američani, se zgodi tragična nesreča, v kateri Knut umre, Petter, ki se čuti za bratovo smrt neposredno odgovornega, pa se v želji po odkritju resnice znajde v vse bolj zamotanem in kmalu tudi smrtno nevarnem klobčiču neresnic in prikrivanj, nevarnejših od skrajnih morskih globin.

Čeprav je novi triler norveškega režiserja Erika Skjoldberga, ki je pred skoraj dvajsetimi leti navdušil s svojim nespečnim prvencem Insomnia, postavljen v osemdeseta leta prejšnjega stoletja in se ključne stvari zgodijo v klavstrofobični komori pod vodno gladino, je Pionir po svoje pravzaprav brezčasen film. Pettrov obupani, a vztrajni boj z norveškimi mlini na veter, ki so zaradi novoodkrite in bogastvo obetajoče nafte pripravljene razvrednotiti človeško življenje in ga na vsak način podrediti uspehu nevarnega dobičkonosnega projekta, je pač tako univerzalen, da bi se – in zagotovo tudi se – lahko dogajal kjer koli in kadar koli.

Enako je tudi s podvodnim dogajanjem, ki sicer izjemno učinkovito služi predvsem kot okvir zgodbe in kot osrednja tema, medtem ko za kakšne izrazitejše potapljaške akcije v hollywoodskem slogu v filmu - na razočaranje nekaterih gledalcev - preprosto ni prostora.

Pionir, ki je svoj navdih našel v resničnih dogodkih norveške naftne zgodovine, je pretresljiva, mestoma pa tudi že nekoliko jokava donkihotska zgodba o človeku, ki svojo organsko strast do osvajanja najglobljih morskih globin po spletu okoliščin preusmeri v neizprosno iskanje resnice. Pri tem pa je, kot je značilno za filme skandinavske tradicije, poleg izvrstnega glavnega igralca Aksela Hennieja njena glavna odlika nedvomno nekoliko počasnejši tempo dogajanja, ki potrpežljivega gledalca brez popuščanja drži v napetosti vse do nekoliko preveč hollywoodsko začinjenega konca. A pot je tokrat pomembnejša od cilja.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)