Sodnica ni samo druga filmska upodobitev romana Iana McEwana v naših kinematografih v zadnjih dveh mesecih, ampak tudi drugi zaporedni film, za katerega je McEwan sam napisal scenarij, česar ni prej počel praktično nikoli. Tudi tokrat režira britanski veteran, bolj znan po svojem gledališkem delu - Richard Eyre se ne oddaljuje preveč od razpona in tona, ki ju je uporabil v Zapiskih za škandal in Iris. Največji Ayrov adut je, da mu je uspelo ustvariti portret konkretne posameznice, ne da bi si privoščil kakšne frustrirajoče posplošitve o ženskah na visokih položajih ali ženskah, ki so delo postavile pred klasične vrednote družinskega življenja. Zdi se, da bi svojo junakinjo vseeno raje razumel kot obsojal, čeprav na koncu še vedno ne bomo imeli popolnoma jasne slike o njenem notranjem življenju.

Naslovna junakinja je Fiona May (Emma Thompson), sodnica na področju družinskega prava; njen vsakdan so potencialne tragedije: oče, ki je ugrabil otroka in z njim pobegnil v tujino, zakonec sredi ločitve, ki se noče izseliti, zraščena dvojčka, ki ne bosta preživela brez operacije, ki bo ubila enega od njiju. Starša vztrajata, da bo odločila Božja volja. Kaj pa, če je legalni odgovor na dilemo v navzkrižju z moralnim imperativom vpletenih? Fionini primeri, pri katerih gre po navadi za mladoletne otroke, so tiste vrste, ki se vsako jutro znajdejo na naslovnici Slovenskih novic, a sodnica se z medijskim truščem pred svojimi vrati ne ukvarja. (Zanimivo je videti neglamurozno, vsakdanje pisarniško življenje sodnika, ki se skriva za pročeljem dostojanstvenih nagovorov in ceremonialnih lasulj.)

Praktično edina človeka v njenem življenju sta pomočnik Nigel (Jason Watkins), ki od nje redko dobi kaj več kot odsotno zahvalo, in mož Jack (Stanley Tucci), ki prav tako brli na skrajnem robu njenega vidnega polja. Po desetletjih zakona so strastna leta tako daleč za njima, da Jack kar vnaprej in izredno vljudno najavi, da se bo spustil v razmerje s kolegico. Pred sodnico človek pač pove resnico.

Fiona, ki se mora tako prvič v življenju soočiti s pomanjkljivostmi svojega zakona, je še dodatno obremenjena zaradi najnovejšega primera v službi. Starši 17-letnega Adama (Fionn Whitehead) v sinovem imenu zavračajo transfuzijo krvi, ki je nujen del zdravljenja levkemije. Vsi trije so namreč Jehovove priče in verjamejo, da je kri življenje samo, sprejemanje tuje krvi v svoje telo pa greh in v nasprotju z Božjo voljo. Če sodnica naloži zdravnikom, naj fanta zdravijo proti njegovi volji, mu bo rešila življenje; na drugi strani tehtnice je bolnikova pravica, da sam odloča o svojem telesu in zavrne zdravljenje. V nasprotju z vsemi pričakovanji Fiona najavi, da hoče najstnika osebno spoznati. Prizor ob bolniški postelji, ki vključuje tudi brenkanje na kitaro, bi bil v rokah slabšega scenarista in igralcev najbrž skrajno melodramatičen, tukaj pa nam dejansko omogoči čustveno navezavo na oba protagonista. "Naj ti pustimo, da se fentaš? Nekako moram jaz sprejeti odločitev o tem," s tipičnim britanskim smislom za humor pripomni Fiona. (Opazka: bi bila njena odločitev drugačna, če je ne bi presunila fantova ljubezen do umetnosti in njegova intelektualna dispozicija? V svoji razsodbi izrecno omeni Adamovo zanimanje za kitaro.)

Mayina razsodba – ki je točno taka, kot bi pričakovali, in taka, kot ji narekuje praksa – še zdaleč ni vrhunec ali zaključek Adamove zgodbe. Vprašanja, ki si jih zastavlja McEwan, so še veliko bolj kompleksna: Kakšne so dolžnosti posameznika, ki je bližnjemu rešil življenje? Si je s to odločitvijo naložil tudi breme vpletenosti v to življenje? V kolikšni meri vpliva vera na posameznikove odločitve in posledično značaj? Sodnica se dejansko spušča v podrobnosti življenja po srečnem/tragičnem koncu, ki sam po sebi ne prinaša nobene katarzične razrešitve.

Podobno kot v romanu Na obali Chesil, ki je prav tako letos doživel filmsko upodobitev, McEwan uporabi motiv (ljubezenske, spolne) zavrnitve, ki postane katalizator velikih sprememb. Zvesti McEwanovi bralci bodo prav tako spoznali teme zvodenelih zakonskih zvez, nezvestobe, seksualne frustracije in odnosa do Boga.

Emma Thompson je, kot je bilo mogoče pričakovati, čustveno jedro zgodbe. Skopa učinkovitost, s katero se kot ženska na vodilnem položaju v moškem svetu loteva vsakodnevnih zadolžitev, se pri Adamovem primeru nakrha: Thompson to subtilno nakaže z majhnimi kretnjami, ki nakazujejo notranjo stisko. Dvojnost Fioninega in Adamovega odnosa ji daje prostor za raziskovanje moralnih sivih območij. Ima sodnica do fanta izključno materinski odnos ali pa je idealiziranje s strani mladega moškega tudi zdravilo njene lastne osamljenosti? Si je McEwan upal zabroditi v vode Diplomiranca? Sodnica pod črto ni ljubezenska zgodba, je pa razmislek o neuresničenem potencialu vseh ljubezni in vseh življenj, ki nikoli niso dobili priložnosti, da bi se v celoti razvili.

Ocena: 4-; piše Ana Jurc