Kraj s preostalim svetom povezuje predvsem poštar Ljoha, ki se po pošto vsako jutro, ki sledi svetli polarni noči, odpelje z motornim čolnom. Režiser Andrej Končalovski in soscenaristka Jelena Kiseljova sta navdih našla v resnični vasi in resničnih ljudeh, ki so osnova za filmske like, v vlogah pa nastopajo predvsem naturščiki, ki igrajo sami sebe, resnične ljudi iz Arhangelska.

Kar pri filmu poleg osupljive vizualne podobe, ki tudi najbolj banalnim prizorom vdihne nekaj vzvišenega, najprej opazimo, je neobičajna postavitev kamere. Ta je pretežno statična, prebivalce v njihovih hišah in pred njimi pa opazuje z visokih kotov, kot pri videonadzoru. Že od vsega začetka smo tako priča observacijskemu značaju filma, saj preklapljanje med enim in drugim prostorom in ljudmi, ki se v njem gibljejo, včasih spominja celo na estetiko resničnostnih šovov; po drugi strani pa nevsakdanji snemalni koti ves čas napeljujejo na misel, da so krajani, ki jih snema, nekakšni posebneži. Nič čudnega torej, da je bil film že od premiere na beneškem filmskem festivalu deležen obtožb o eksploataciji – predvsem zaradi domnevnega posmehovanja lastnim likom, skupaj z njimi pa resničnim ljudem. Zagotovo ni pomagalo, da je Končalovski film sam opisal kot "svojo upodobitev življenja med zelo preprostimi ruskimi ljudmi."

Vendar gre pri naturalističnem portretu skupnosti, ki vključuje banalne televizijske programe, ki jih prebivalci spremljajo – na primer oddaje o modi, cenene videospote, resničnostni šove – na neki način pravzaprav za sodobno različico ruskega magično-realističnega romana. Ta ljudsko življenje na eni strani predstavi poetično: z vso čarobno preprostostjo, lepotami tajge, melanholično liričnostjo samotnih ruskih širjav. Po drugi strani pa gre res za satiro, za portret izginjajočega načina življenja, kot v spominu iz otroštva, o katerem pripovedujemo z ironične distance, hkrati pa z nostalgijo in s senco posmeha. Ne gre torej za nekakšen Weltanschauung posameznih likov, temveč ljudi.

V realistično podobo pri Končalovskem ves čas vstopa nekaj, kar je preveč čudno, da bi temu verjeli. Včasih gre za sivo mačko z jantarnimi očmi, drugič za vesoljsko raketo, ki namiguje na kozmizem, na malega človeka, ki vsemu navkljub že stoletje stremi k planetom in zvezdam, čeprav kljub sodobnim tehnologijam in bližnjemu raketnemu vzletišču živi skoraj kot v neolitiku. Portret skupnosti Končalovskega je torej kljub vsemu daleč od eskapizma, saj se spoprijema z realnostjo postkomunistične družbe. To počne prav s pomočjo nasprotij in protislovij magičnega realizma, denimo s pogrebom zadnje predstavnice socialističnega romanticizma, Ljoševim sanjarjenjem o komunističnih popevkah v ruševinah nekdanje šolske zgradbe ali ko šušmarskost države, zataknjene v tranziciji, postavi v kontrast z naravo. Zvočno krajino okoliških travnikov spoji z glasbo – na primer Verdijevim Rekviemom – v hvalnici trenutka, ko Poštar postoji na travniku, obsijan s soncem, ko si pravzaprav ne bi mogel želeti ničesar več.

Njegova pripoved se razkroji hkrati s tem, ko ne more več raznašati pošte: kdor ne raznaša pošte, ni več poštar. Izkaže se, da je njegova vloga segala tudi onkraj narativnega povezovanja. Skupni spomini na šolska leta, takšna ali drugačna pomoč drug drugemu, pripovedovanje zgodb o čarovnicah, prinašanje novic in skrb za prebivalce majhnega kraja kot vse drugo v Poštarjevih belih nočeh postanejo nekakšen prežitek časa, ki je izginil.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).