Le težko bi se spotikali ob odločitev, za najboljši slovenski film zadnjega leta razglasiti duhoviti mockumentarec Houston, imamo problem!, v katerem Žiga Virc iz resničnih arhivskih posnetkov sestavi odbito zgodbo, ki je ravno dovolj za lase privlečena, da človek posumi, da bi konec koncev vse lahko bilo res, in ki premore dovolj niansiranosti, da je lahko iztočnica za nesentimentalen razmislek o mehanizmih, ki so povzročili razpad Jugoslavije. S svojim pristopom film, kot v svoji utemeljitvi ugotavlja žirija, "problematizira naše sprejemanje vsake 'resnice', ki nam jo servirajo mediji". Skratka, Houston - in pravzaprav velik del letošnjega tekmovalnega filmskega nabora - je najboljši mogoč odgovor na konstantna jadikovanja o "umetniškosti" (kar naj bi bil sinonim za pretencioznost), nekomunikativnosti in, zakaj bi okolišili, negledljivosti slovenskega filma.

Seveda je smiselno, da je Virčev film prinesel tudi nagrado montažerju Vladimirju Gojunu, saj ima montaža v takem formatu ključno vlogo, malce pa nas je presenetila vesna za najboljšo glavno vlogo, ki jo je Božidar Smiljanić dobil za vlogo ostarelega Nasinega inženirja, ki naj bi bil del jugoslovanskega tajnega vesoljskega programa. "Presenetila" samo zato, ker se je morda kot očitni kandidat za to lovoriko ponujal lanski lavreat Ivo Barišič, ki je blestel v vlogi nergavega, osamljenega invalidnega starca v Komediji solz Marka Sosiča, celovečercu, ki sicer - po mojem mnenju - ni izpolnil ne ene ne druge implicirane obljube iz naslova. (Barišič nadaljuje tudi svoje sodelovanje z Janom Cvitkovičem: po lanski, na FSF-ju bogato nagrajeni Ljubezni na strehi sveta sta Barišič in Marijana Brecelj z režiserjem posnela še en kratki film, Ribolov, tiho meditacijo o "reki življenja", ki pa nima čustvene moči svojega predhodnika).

Naposled spet primat igranih celovečercev
Sicer pa namen tega kratkega zapisa ni v tem, da bi izpodbijali ali dvomili v odločitve bolj kot kompetentne žirije (letos so jo sestavljali Sonja Prosenc, Meta Mazaj, Rado Likon in Jure Matičič) - skušamo se le post festum ozreti po letošnji ponudbi tekmovalnega sporeda. Sobotno demokratično razporeditev vesen med čim več različnih filmov morda lahko razumemo kot zaupnico celovečernemu igranemu filmu, ki je v zadnjih letih že nekajkrat prejel simbolično klofuto: na primer lani, ko je kar nekaj nagrad pobral zgoraj omenjeni Cvitkovičev kratki film, ali pa leto prej, ko se je žirija za svojevrsten politični statement odločila s poklonom Boju za, aktivističnemu dokumentarcu Siniše Gačića, in študentskemu filmu Prespana pomlad.

Napisano sicer ne pomeni, da letošnji festival ni ponudil zanimivih dokumentarcev, kratkih in študijskih filmov. Osebno me je letos morda še najbolj navdušila animacija: Špela Čadež, ki sama priznava, da je silni uspeh njenega prejšnjega filma, Boles (2013), pripomogel k tremi pred predstavitvijo novega, je z Nočno ptico dosegla še tako visoka pričakovanja. Z inovativno animacijo, ki je imela menda do nedavnega veliko bolj prozaičen naslov Jazbec na cesti, je ustvarila novodobno basen, v kateri prek lika mrtvo pijanega jazbeca za volanom tematizira alkoholizem in našo nezmožnost, da bi o tej problematiki odkrito spregovorili oz. se z njo kot družba spoprijeli. Za Nočno ptico Čadeževa ni uporabila lutk, pač pa naslikane podobe, zato film nima tipičnega videza stop-motion animacije; s svojo srhljivo nočno atmosfero je na trenutke skoraj nadrealističen, kot daljni bratranec Lyncheve Izgubljene ceste.

Je pa zato "klasično" stop-motion animacijo uporabil Leon Vidmar (ki je sodeloval tudi pri prej omenjenem Bolesu): v melanholičnem kratkem filmu Slovo prek zgodbice o ribarjenju z dedkom raziskuje temi spomina in nostalgije. Povsem izviren je tudi vizualni jezik Podlasice v režiji Timona Ledra, medtem ko je Gregor Mastnak z novo animacijo iz serije Princ Ki-Ki-Do praktično etabliral franšizo, katere nadaljevanje pričakujemo na vsakem FSF-ju. V naboru igranih kratkih filmov je navdušil na beneškem festivalu predvajani Srečno, Orlo!, v katerem Sara Kern (skoraj) brez besed preizprašuje naravo žalovanja in sveta, kot ga vidijo otroci. Nagrajeni film Dober tek, življenje!, ki lovi ravnotežje na meji med odraslostjo in (večnim) najstništvom, je duhovit pomežik estetiki Wesa Andersona; očitno je, da se je ekipa pri snemanju nadaljevanja Mulcev (2014) izvrstno zabavala.

V močnem naboru dokumentarcev sta poleg nagrajenih Mej Damjana Kozoleta izstopala še dva lahkotnejša izdelka. Celovečerec Mladi levi: polnost časa (r. Dejan Batoćanin) ujame iskrivo (in s kletvicami posejano) energijo članov legendarne zasedbe, ki je v osmih letih svojega obstoja nekajkrat menjala člane. Vsi še živeči "levi" so se predlani - nekateri tudi po štiridesetletni glasbeni upokojitvi - zbrali za koncert v SiTi teatru; film dokumentira vaje in priprave na ta dogodek. Fosili svetovne glasbene scene, ki se redno lotevajo raznih cinično zastavljenih "reunion" turnej, bi lahko bili srečni, če bi imeli v sebi pol toliko življenja, kot ga imajo (ne več) Mladi levi.

Nič manj dobrodošel ni bil comeback, ki ga je na letošnjem FSF-ju izvedel enfant terrible slovenskega filma, Vinci Vogue Anžlovar. Pod provokativno narcisoidnim naslovom Selfie brez retuše se skriva informativen, iskren in presenetljivo ganljiv (avto)portret, ki ga Anžlovarju s svojimi anekdotami in opazkami pomagajo naslikati prijatelji in sodelavci, od Borisa in Sebastiana Cavazze, Magnifica in Jonasa do Bojana Emeršiča, snemalca Petra Bratuše in članov Vincijeve družine. Predlagamo predvajanje v "kompletu" z retrospektivo Anžlovarjevih filmov, po možnosti na nacionalni televiziji.

Leto dobrih ženskih vlog
Zdi se, da je bil boj za vesno za glavno žensko vlogo letos že vnaprej odločen: zasluženo jo je dobila Pia Zemljič za svoj večplasten, enigmatičen portret ženske v šoku v Kozoletovem Nočnem življenju. Kar pa ne pomeni, da letos drugih zanimivih ženskih vlog ni bilo: Škafarjeva Mama, Sosičeva Komedija solz in Pod gladino Klemna Dvornika so uokvirili zanimive ženske like in igralkam ponudili raziskovanje onkraj meja stereotipnih vzorcev. V ta nabor pri najboljši volji ne moremo uvrstiti mladinske komedije Nika režiserja Slobodana Maksimovića, ki pod sloganom "Punce so boljše od fantov" zgodbo o mladi voznici gokarta gradi s premiso, da se močen ženski lik podčrta tako, da so moški liki okrog njega večinoma prikazani kot nesposobneži ali primitivci.

Je pa zato Pod gladino, po krivici pri nagradah spregledani Dvornikov odgovor na skandinavski trend kriminalnih serij (in filmska adaptacija romana Maje Novak), zanimiv (tudi) zato, ker skrivnostni primer dveh umorov gradi okrog likov glavne osumljenke (Nina Ivanišin) in njene odvetnice (odlična Nika Rozman), ne pa okrog lika detektiva, ki mora vse skupaj razvozlati (Matej Puc), kar bi bil morda očitnejši pristop.

Potencial za dobro obiskan domač film?
In ko smo že pri osmoljencih: prav tako bi si morda več kot le dve tehnični vesni (za najboljšo glasbo in ton) zaslužil Pojdi z mano, prvi mladinski film Igorja Šterka, ki na svež način raziskuje konvencije žanra, na svoje ciljno občinstvo ne gleda zviška in je ne obravnava v rokavicah. Žirija je sicer Šterkovemu filmu, ki "slovenski mladinski film dviga na novo raven", podelila vesno za posebne dosežke, poleg tega pa sta položaj "izravnali" še nagrada Art kino mreže Slovenije in nagrada občinstva, ki je najbrž dobra popotnica za redno distribucijo filma.

Posebno pohvalo si zaslužita letošnja razstava, posvečena Badjurovemu nagrajencu, Dušanu Milavcu, in okrepljen strokovni program - po drugi strani pa se zdi, da nabor glasbenih dogodkov, ki so v prejšnjih letih počasi postajali močan adut festivala (še posebej je v spominu ostal koncert Damirja Avdića v starem skladišču soli, pa gostovanje zasedbe Repetitor in tako nazaj), letos ni bil prioriteta ali pa v trenutnih finančnih razmerah ni bil izvedljiv. Prav tako bi lahko ponovili star očitek na račun množice predvajanih filmov - letos jih je bilo kar 96! - zaradi katere se izgublja preglednost in včasih trpi tudi kakovost celotnega programa. A kot je bilo moč sklepati po izjavah direktorja festivala Igorja Prassla, tudi stroka razmišlja o tem, ali velja osrednji nacionalni filmski festival zastaviti kot revijo vse filmske produkcije zadnjega leta ali pa le kot izbor najboljšega.

Odštevanje do dvajsetice
Naslednje leto Festival slovenskega filma, kot smo lahko v Portorožu prejšnji teden večkrat slišali, praznuje okroglih 20 let. Kako bo festival, ki mora delati s skrajno omejenimi sredstvi, brez konkretne pomoči občine Piran in brez prave vpetosti v kulturno-družabno dogajanje na Obali, iz prireditve naredil spektakularno proslavo, ki si jo očitno želijo, ostaja vprašanje. A če bo filmska ponudba na vsaj taki ravni, kot smo ji bili priča letos, se za vsebinsko jedro in prihodnost "praznika filma" ni treba bati.