Bližajo se tisti novembrski dnevi, ko so v središču skoraj vsakega pogovora filmi Liffa. Že najpreprostejša matematika pove, da zahteva 110 filmov v enajstih dneh premišljen izbor in poglobljene priprave. Pri tem vam znajo biti v pomoč namigi naših filmskih kritikov.

Te smo postavili pred ne ravno najlažjo nalogo sestaviti izbor petih filmov, ki jih na 23. Liffu tudi ob hudi časovni stiski ne gre zamuditi. Skoraj pri vseh je skupni imenovalec in nedvomno eden tistih naslovov, za katere vstopnic najhitreje zmanjka, letošnji zmagovalec filmskega festivala v Cannesu. Hanekejeva Ljubezen, ki jo filmska kritičarka in novinarka iz uredništva oddaj o kulturi Mateja Valentinčič opisuje kot film, ki da čutiti mučnost umiranja. "Haneke se z vsakim

delom dviga bliže k popolnosti, a pri tem nikoli ne izgubi tal pod nogami," pa je prepričan filmski kolumnist Denis Valič.

Dva filma iz (vsaj deloma) domačih logov letos posebej pritegneta pozornost; težko pričakovani dokumentarni film Jaz sem Janez Janša in Mlada noč na češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, na katerega smo posebej postali pozorni, ko se je prav s tem naslovom uvrstil na letošnji Berlinale.

Film Na cesti po mnenju kolumnista Andreja Gustinčiča močno precenjenega Walterja Sallesa je spodbudil k morda še bolj zanimivemu preverjanju, kako so ceste snemali drugi režiserji. Nekoliko bolj neobičajen pa je tokrat izbor kritičarke Ane Jurc, ki letos prisega na filme o zombijih, ljudožercih – no, v resnici o kriminalu v hrvaškem zdravstvu, in na film Narobe svet.

Mateja Valentinčič
Ulrich Seidl: Paradiž: Ljubezen, 2012 - Film s tematiko ženskega seksualnega turizma v Afriki preraste v žgočo metaforo aktualnih ekonomskih razmerij in prevlade v svetu globalnega kapitalizma. Napihnjena trupla belih zombijev v iskanju sreče, bežeč pred

odtujitvijo zahodnega potrošništva, trošijo svojo in življenjsko energijo domnevno prvinske, seksualno potentne črne Afrike. Seidlovsko kliničen, a ne ciničen pogled na razredne, rasne in spolne neenakosti med severom in jugom.
Michael Haneke: Ljubezen, 2012 – Film, ki ti da čutiti mučnost umiranja.

Pogled na Balkan:
Maja Miloš: Klip, 2012 – Sijajen prvenec mlade srbske režiserke, ki si je upala v maniri kakšnega Larryja Clarka diagnosticirati stanje duha postmiloševićevske, tranzicijske srbske družbe prek portreta brezbrižne, nenehno žurajoče, promiskuitetne srednješolske mladine. S svojimi "turbofolk vrednotami" mladi pač držijo ogledalo lastnim staršem in vsem drugim družbenim avtoritetam.
Aida Begić: Otroci Sarajeva, 2012 – Še en ženski, filmsko izrazito konceptualni pogled na bosansko tranzicijo. Kamera z roke drvi za junakinjo, ki teče za svojim življenjem, poškodovanim od vojnih travm in razočaranja nad družbo, v kateri mora (pre)živeti s svojim mlajšim bratom.
Pogled v Slovenijo:
Janez Janša: Jaz sem Janez Janša, 2010 – Nazoren prikaz učinkov simbolnega v družbenem telesu in imaginariju. Zelo edukativen, inteligenten dokumentarec, ki ti pojasni, zakaj Slovenija potrebuje več Janezov Janš.
Olmo Omerzu: Mlada Noč, 2012 – Film je treba videti, ker ima lep naslov, dobro zastavljeno zgodbo o prvem soočenju z odraslostjo in ker ga je posnel slovenski praški diplomant, ki veliko obeta.
Bonus:
Leos Carax: Holy Motors, 2012 – Vizualno osupljiva ekstravaganca, ki prek alegorične zgodbe o poklicnem morilcu, ki se z limuzino vozi po Parizu in si za vsak "projekt" nadene novo masko, po malem kanibalizira filmsko zgodovino in obenem skopofilično in ludistično časti film kot medij in formo estetskega izraza. Za ljudi s humorjem in očesom za lepoto.

Denis Valič
Ker je ponudba avtorskega filma pri nas še vedno relativno skromna, se naš kolumnist in filmski kritik Denis Valič enkrat letno, za teh 11 dni v novembru, Liffovske gostije loti brez zavor in z največjo mogočo žlico. Te besede, upa, da vsaj približno pojasnijo njegov izbor, ki je videti takole:

Sekcija Perspektive:
Čeprav gre skoraj vedno za izlet v neznano (sekcija prinaša filme večinoma neznanih in še neuveljavljenih avtorjev), pa je zaradi vznemirjenja ob odkrivanju novega (imen, ki bi lahko predstavljala prihodnost avtorskega filma) ogled vseh 10 del sekcije že nekaj let zapored ena najslajših "obvez".

Michael Haneke: Ljubezen (Amour), Francija, Avstrija, Nemčija, 2012
Haneke se z vsakim delom dviga bliže k popolnosti, a pri tem nikoli ne izgubi tal pod nogami.

Velika skleda retrospektiv s tremi vodilnimi okusi: Leos Carax (eden najbolj ekscentričnih

in brezkompromisnih francoskih auteurjev); Matteo Garrone (verjetno najbolj pronicljiv opazovalec italijanske družbe po Pasoliniju); film ceste (uh, Kowalski, Robert in Bruno, Wyatt – Captain America in Billy, Bowie in Keechie ter vsi ostali).

Terence Davies: V vrtincu strasti (The Deep Blue Sea), Velika Britanija, ZDA, 2011
Kot film iz nekega drugega časa, a tako živ in poln strasti. Filmski Proust.

Boudewijn Koole: Kauwboy (Kauwboy), Nizozemska, 2011.

Hm, preprosto lep film o nadvse zahtevni temi.

Bonus – ščepec domačega:
Olmo Omerzu: Mlada noč, Češka, Slovenija, 2012
Janez Janša: Jaz sem Janez Janša, Slovenija, 2012

Andrej Gustinčič
Mishima: 25. 11., dan, ko se je sodil sam pokojnega japonskega prevratneža Kojija Vakamatsuja. Zanimata me tako Mishima kot režiser, čigar United Red Army je bil pomemben film o japonski levici.

Hannah Arendt režiserke Margarethe von Trotta o eni vodilnih filozofinj prejšnjega stoletja

Prav tako ne gre spregledati dveh starih mojstrov - Michaela Hanekeja in njegovega canskega zmagovalca Ljubezenin ter Rja in kost Jacquesa Audiarda, ki nam je ponudil sijajnega Preroka.

Na cesti sicer hudo precenjenega Walterja Sallesa me zanima zaradi Kerouaca, Viga Mortensena in Kristen Stewart.

Zanimiva je lahko tudi retrospektiva filma ceste, posebej tisti naslovi, ki so jih režirali Nicholas Ray, Frank Capra in (morda) Harmtut Bitomsky.

Ana Jurc
Quentin Dupieux: Narobe svet
Kdor je predlani na Liffu videl Gumo, bizarno pripoved o dogodivščinah osvobojene gmote kavčuka, ki se med drugim prelevi v morilca, ga verjetno zanima, kako globoko v brezno absurda lahko Dupieux izgine tokrat. Da je režiserobenem Mr. Oizo (spomnite se samo rumenega Flat Erica iz reklame za kavbojke), je samo dodaten sentimentalen razlog za ogled.

Alejandro Brugués: Vstaja kubanskih zombijev
Ravno zato, ker je zombi trenutno morda najbolj zlizan in utrujajoč filmski trop (s častno izjemo vampirjev), je iskanje svežega pristopa k temi toliko večji izziv. Če se je formula "zombijade kot družbenega komentarja" tako fantastično obnesla za Britanca Keitha

Wrighta oz. njegov lanski film Harold Goes Stiff, je morda vredno dati priložnost tudi Bruguésu. Upajmo, da iz večne revolucije Fidela Castra norce brije bolj subverzivno kot Lisanka Daniela Díaza Torresa, ki smo jo lani imeli priložnost videti na Kino Otoku v Izoli.

Benh Zeitlin: Zveri južne divjine
Še en zlajnan filmski koncept - apokalipsa - narejen na svež način. Magični realizem Emirja Kusturice, preseljen v pravljično različico Louisiane, ljubko poimenovane Bathtub (Kopalna kad). Da je Zeitlin s svojim prvim celovečercem zmagal na festivalu Sundance in bil nagrajen v Cannesu, verjetno tudi ni zanemarljivo.

Branko Schmidt: Ljudožerec vegetarijanec
Nimam občutka, da bi se Slovenci zelo trudili biti na tekočem z aktualno hrvaško filmsko produkcijo (in obratno), ampak za njihovega letošnjega kandidata za oskarja smo slišali vsi

- pa niti nima slovenskih imen v glavnih vlogah (primer: Nočne ladje). Trzajoča kamera v napovedniku je rahlo utrujajoča in vse skupaj menda ni najboljši izbor filma za nosečnice, ampak celotni t. i. "hype" in Schmidtov prejšnji celovečerec (Metastaze) bosta (zame) zadosten razlog za ogled.

Filippos Tsitos: Nepravični svet
Vsak predstavnik "novega grškega vala", ki obišče Slovenijo, od Athine Rachel Tsangari do Yorgosa Lanthimosa, hiti zatrjevati, da "novi grški val" kot organizirana šola ne obstaja in da gre za peščico avtorjev s povsem različnimi pristopi in pogledi na svet. Kakor koli že, prisegla bi lahko, da so ti "pristopi" odbiti na soroden način, ki občinstvo po navadi razpolovi na navdušence in tiste, ki grejo med projekcijo na wc in se nikoli ne vrnejo. Dobro, Podočnik je bil všeč vsem - ampak če niste kinkali med Alpami in če ste se zabavali ob čudaški človeški favni v Attenbergu, vas Nepravični svet verjetno vsaj malo zanima. Prav tako potencialno zanimiva izbira: L Babisa Makridisa.