V sedmem letu delovanja je sprožil preporod filmske kulture za otroke in mlade, postal resen partner pri oblikovanju nacionalnega kulturnega programa in generator novih smernic in strategij filmske vzgoje.

Oblikovalki programa Kinobalon, Petra Slatinšek in Barbara Kelbl, sta izdali Refleksijo razvoja filmske vzgoje v Kinodvoru, ki pojasnjuje bistvo njunega filmsko-vzgojnega programa: njegovih začetkov, konteksta, predvsem pa metod dela in ciljev.

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z vodjo programa Petro Slatinšek.

Kateri je recimo tisti film, ki bi ga naj videl vsak otrok? Katerih filmov ne bi smel noben otrok spregledati? Zakaj?

Filmskih klasik, ki gradijo zgodovino filma in pripovedujejo na način, ki je otrokom blizu. Rdeči balon in Bela griva: divji konj avtorja Alberta Lamorissa, Chaplinovi filmi, druge slapstick komedije in sodobnih filmov, ki se z njimi kosajo. Moderni slapstick, kot ga ocenjujejo filmski kritiki, je film Bacek Jon. Konec marca prihaja na spored brazilski animirani film Deček in svet, ki ga bo predstavil sam avtor Alê Abreu. Likovno izjemno bogat film kritizira sodobno družbo, globalizacijo in industrializacijo. Ne velja torej spregledati filmov drugih kinematografij, filmov z izrazito avtorsko podobo in kritično temo, še posebno takrat ne, ko imamo možnost spoznati ustvarjalce. Vse to združuje omenjeni film. Tudi sodobne studijske filme velja spremljati. Zakaj ne, so del našega časa. Tako lahko filme primerjamo.

Katere filme pravzaprav sploh gledajo današnji otroci in mladostniki?

Zagotovo imajo največjo gledanost tiste vsebine, ki so najdostopnejše. Torej zagotovo tisto, kar je dostopno na televiziji in v kinematografih po Sloveniji. Uredniki in distributerji tako igrajo pomembno vlogo. Tudi če si filme ogledajo na domačem računalniku, jim je glavna referenca pri izbiri tisto, kar igra v kinematografih. Velik vpliv na mlajše otroke imajo seveda njihovi odrasli.

Slovenska filmska produkcija je omejena. Prav tako produkcija filmov za otroke in mladino. To se ni zgodilo ne danes ne včeraj. Pa vendar se sam še danes spominjam domačih filmov, ki so me dobesedno prikovali v sedež ali v kinu ali doma. In še danes poznam nekatere dialoge na pamet. Imajo današnji otroci to možnost?

Produkcija slovenskih kratkih animiranih filmov za otroke ni zanemarljiva in je dostopna tudi na televiziji – Koyoo in Princa Ki Kidoja ter Bizgece marsikdo pozna. Tudi novega Cipercopra bo spoznalo veliko otrok. Celovečernih igranih filmov za mlajše otroke skorajda ni, nazadnje smo imeli mladinska filma Gremo mi po svoje. Zagotovo vrzel, ki jo mora Slovenski filmski center s sistematičnim usmerjanjem zapolniti. Tudi z izobraževanjem na področju scenaristike. Slovenski scenariji za otroške filme so praviloma slabi.

Danes lahko filme dobesedno snamemo z računalnika. Si jih prekopiramo in ogledamo. Ampak kam to vodi?

Vodi v množično gledanje filmov – vsak posameznik si danes ogleda neprimerljivo večje število filmov. Na neki način so naši otroci večji poznavalci določenega tipa filma kot njihovi odrasli – že zato, ker imajo večjo kilometrino. Gre za nezakonito dostopnost, ki ima dvojni značaj. Čeprav so prej ali slej skorajda vsi filmi dostopni na spletu, mladi množično gledajo bolj ali manj studijske filme, množica filmov pa ostane neizkoriščena. Vprašanje avtorskih pravic je danes zelo pereče.

Že obisk kinopredstave je neke vrste kulturni dogodek. In s tem vzgojni dogodek. Kaj narediti, da bodo otroci (še) pogosteje vstopali v kinodvorane? In pri tem ne mislim na tiste dvorane, kjer smrdi po kokicah!

Mislim, da imajo otroci kinematografe zelo radi in da jih ni težko prepričati o njihovem obisku. Radi nas obiščejo predvsem takrat, kadar film združimo z dogodkom – premiera z obiskom igralcev, delavnice, drugi nastopi in podobno. Nekoliko težje je prepričati mlade, vendar si prizadevamo tudi za to. Odličen program za mlade ponuja KUL abonma. Veliko dobre glasbene, gledališke in filmske ter vizualne umetnosti za relativno malo denarja. Dostopnost, ki ji ni primerjave v slovenskem prostoru.

Če smo že pri kokicah; nočem biti še bolj papeški od papeža, toda mar ni to en velik odklon od filmske vzgoje?

Filmska vzgoja želi vzgojiti gledalca, ki bo imel film rad in bo v njem užival. Užitek je največji ob kakovostni sliki in zvoku v kinu. Mislim, da je ob motečih nefilmskih zvokih in vonjavah užitek neprimerljivo nižji.

Kje se sploh začne filmska vzgoja?

V kinematografih, doma in vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Medsebojno sodelovanje lahko privede do odličnih izkušenj. Predvsem dve dejstvi sta, ki sovplivata: odrasli imamo velik vpliv na izbor filmov pri mlajših otrocih, kino pa je prostor, ki je magičen. Kot je rekel filmski kritik Serge Daney: "Ne gremo si ogledat filma, gremo v kino."

Kaj lahko vsak starš naredi sam, da bo njegov otrok filmsko pismen?

Menim, da je naloga staršev, da otroka navdušijo za umetnost, v tem primeru filmsko, in da otroku omogočajo širino. Mu pokažejo filmske vsebine, ki so manj vidne. Pri nas doma imamo tri kategorije tega, kar gledamo, in vse pride na vrsto: tisto, kar je všeč staršema, tisto, kar izbere otrok, in tisto, kar izberemo skupaj. Tako je vsega dovolj. Filme lahko gledamo skupaj in se o njih pogovarjamo. Najprej mora biti pismen starš.

Večina otrok se z "gibljivimi slikami" spozna prek risank. Te so po navadi prve na njihovem filmskem jedilniku. Pa so risanke res tisto, kar je nepogrešljiv del filmske vzgoje?

Seveda. Vse ob svojem času.

Nekatere risanke oz. animirani filmi so se neizbrisljivo zapisali v naš spomin. Dobesedno požirali smo jih. Danes pa veljajo kar za nekako neprimerne. Recimo Tom in Jerry. Zakaj je danes nekaj neprimerno, ko pa so ob tej isti risanki zrasle cele generacije?

Tudi Matičeva mama iz Sreče na vrvici je za današnji čas neprimerna. Kadi, otroka izsiljuje v stilu, koga imaš raje, mene ali psa, potem ga pusti še samega doma brez ključev. Na mizo za kosilo postavi dunajski zrezek in pomfri, pa gazirano pijačo. Vrednote se v času spreminjajo. Vendar to še ne pomeni, da te filme odsvetujemo. Le gledamo jih na drugačen način.

Smo, kar se tiče izbora animiranih filmov, postali preveč zaščitniški? Mar res verjamemo, da bodo naši otroci, ko odrastejo, mučili mačke, pa pse ...?

Vprašanje varnosti oziroma nevarnosti močno zaznamuje sodobno družbo. Vse naj bo varno in zakonito. V občutku, da mora biti vse "vodoodporno", vsekakor pretiravamo. Na vseh področjih družbe. Otroke moramo spoštovati in jim zaupati pri presoji. Množica agresivnih otrok je najbrž premosorazmerna z množico agresivnih odraslih. In njihova agresivnost izvira od drugod.

Je skok v Ljubljanico za psom vzgojen? In če si pri tem še nagrajen: v last dobiš psa, pa še dekleta se začnejo bolj zanimati zate.

K sreči se filmska vzgoja ne ukvarja s celostno vzgojo otrok, pač pa z njihovim odnosom do filma. Tako, da je to vprašanje za kakšnega razvojnega psihologa. Po mojem mnenju je film prostor za otroško domišljijo in takšni prizori so seveda del nje. Otroke ob takšnih prizorih v pogovoru z njimi spodbujamo k temu, da jih primerjajo z realnostjo in običajno sami dobro vedo, kaj je v njej mogoče in kaj ne.

V redu, Kinobalon je v svojih sedmih letih postal institucija, primer dobre prakse in tako naprej. Ampak Kinobalon deluje v Ljubljani. Ljubljana pa je res glavno in največje mesto, toda le eno izmed mest. Kako je drugod po državi? Že res, da postaja Kinobalon nacionalni partner, se mi pa zastavlja vprašanje: kje je nacionalni program filmske vzgoje? To sploh obstaja?

V letih 2010 in 2011 je Kinobalon s podporo Ministrstva za kulturo RS izvajal projekt z naslovom Kinobalon gostuje, ki je v takrat revitalizirano slovensko Art kino mrežo prenašal uspešno prakso in pozitivne metode dela. V letu 2014 pa se je na strokovnih temeljih in z metodo filmske vzgoje v Kinobalonu oblikoval nacionalni program filmske vzgoje, ki ga v tekočem šolskem letu izvaja Art kino mreža Slovenije in s tem širi na nacionalno raven. Projekt, ki črpa sredstva Evropskega socialnega sklada Nove karierne perspektive II, bo prinesel strokovno usposobljene filmsko-vzgojne delavce v posameznih slovenskih regijah ter brezplačne programe filmske vzgoje v kinematografih mreže po vsej Sloveniji. Projekt vodi Živa Jurančič, z njo pa delajo še Petra Gajžler, Andreja Goetz, Ana Peršič in Marina Katalenić, vsaka v svoji slovenski regiji. 15.000 otrok bo do konca šolskega leta brezplačno deležnih programa filmske vzgoje.

Osebno poznam primer, ko so si sedmošolci v okviru filmske vzgoje ogledali v Kinodvoru slovenski film, ki sem ga sam kot priden filmski gledalec komajda pogledal do konca, še več, do konca sem vztrajal, ker je avtor filma moj veliki prijatelj. Pa gre za dober film. Mularija je seveda trpela in se dolgočasila, v dvorani so vztrajali zgolj zato, ker so povsem pri izhodnih vratih sedele učiteljice. Kaj so sploh imeli od tega filma?

Vem, o kateri projekciji govorite. Na prste ene roke lahko preštejem tovrstne situacije. Redke so in kažejo na napako pri izboru filma, bodisi našo bodisi je bil izbor zahteva učiteljev. In pa konteksta – isti film je doživel dober odziv občinstva na neki drugi projekciji, kjer sta bila prisotna igralca in režiser. Skupina je bila majhna in pripravljena na tovrstni tip filma. Pregledala sem celoten arhiv filmov, ki so jih v zadnjih šestih letih gledali 7. razredi. Močno prevladuje norveška komedija Vratar Liverpoola, izjemno pomemben nizozemski film Kauwboy, Pobalinka Celine Sciamma, ki prihaja v kino z novim filmom Banda punc prav zdaj, in danska komedija Max v zadregi. To so vrhunski filmi, ki jih otroci gledajo z užitkom – oboje nam je pomembno. Po drugi strani seveda ne moremo pričakovati, da bo izbrani film všeč vsem.

Eden izmed teh sedmošolcev mi je dejal, da v Kinodvor živ ne gre več. Kaj nam to pove?

Da obisk kina ni bil uspešen. Popolni pač nismo. Toda rezultati so izvrstni, od začetka do danes se je letni obisk Kinobalona potrojil - tudi družinskega programa, kjer izbirajo otroci in starši, ne učitelji.

Navsezadnje gre za generacije, ki so videle bistveno več filmov, kot pa smo jih mi v njihovih letih. Ki vedo, kaj je dober film, pa čeprav tega še ne znajo ne argumentirati ne ozavestiti. Imam občutek, da bi filmsko vzgojo primarno potrebovali učitelji v šolah? Pa starši, kot sva že prej ugotovila.

Se strinjam z vami. Toda potrebujejo jo tudi otroci. Gledajo več, toda kaj? Za dostopnost različnih vsebin gre in zato, da jim pomagamo pri razvijanju argumentacije. Zadnje je največji izziv našega dela.

Prav, za sam konec pa še večna dilema: tujejezične filme za otroke podnaslavljati ali jih sinhronizirati?

Če ne znajo brati, sinhronizacija. Od 8. leta dalje je čas za podnapise. Nekaj takega pričakuje od nas tudi zakon o javni rabi slovenskega jezika.