Nekateri razlog za takšen položaj iščejo v filmski cenzuri, drugi v pomanjkanju mladih ustvarjalcev s samosvojo vizijo. Prav gotovo pa je del težave sama prodaja vstopnic – natančneje, neobstoječih vstopnic. Nekateri vlagatelji filme finančno podprejo samo zato, da zvišajo njihovo tržno vrednost, kar vpliva na javno percepcijo uspeha filma – ne glede na to, koliko ljudi si ga je zares ogledalo.

Kitajski filmski kritik Raymond Žou se v svojih novejših objavah posveča predvsem netransparentnim platem domače filmske industrije. "Če imaš v rokah uspešen film, bo tvoja vrednost na borzi poskočila sorazmerno z zaslužkom filma v kinematografih. Zato je neki 'finančni genij' prišel na idejo: Zakaj si ne bi omislil dobrega zaslužka v kinodvoranah, če mi bo to prineslo več denarja na borzi?" je pojasnil za BBC.

"Običajen pristop bi bil, da posnameš dober film in imaš od tega korist. Ampak nekateri so sklenili to enačbo postaviti na glavo. Rast vrednosti delnic dojemajo kot svoj končni cilj, samo snemanje filma pa je zanje le izgovor."

Fantomske vstopnice
Kitajska vladna preiskava je dejansko pokazala, da so posamezna investicijska podjetja ugotovila, kako se ponarejajo meritve gledanosti. Če javno dostopni podatki pričajo o dobri gledanosti filma, bo več ljudi kupilo delnice podjetja, ki je film financiralo. Včasih se torej zgodi, da podjetje, ki je produciralo film, zakupi cele projekcije – predstave so tako razprodane, v kinodvorani pa v resnici ne sedi nihče. Ker so takemu početju nadzorniki hitro prišli na sled, so začeli zakupovati samo "slabše" sedeže na vseh projekcijah. Če nadzorniki zdaj opazijo, da so v dvorani vse vrste na sredini dvorane prazne, vsi sedeži ob robu pa razprodani, že vejo, da se dogaja nekaj sumljivega.

V taki situaciji se seveda samo od sebe zastavlja vprašanje, ali se kitajska filmska industrija finančno sploh še izplača, če je manipuliranje vstopnic tako zelo razširjena težava. In če je veriga kinematografov obenem tudi vlagatelj, lahko verjetno te "fantomske" vstopnice prodajo sami sebi? Koliko stotin tisoč vstopnic je treba sploh prodati, da se to na borzi pozna?

Novinar John Papish opozarja, da bi bil tak konflikt interesov denimo v ZDA nezakonit. "Na Kitajskem pa lahko lastnik dvorane distribuira lasten film in uporabi svoje dvorane kot odskočno desko," je pojasnil za BBC. "Seveda lahko prirejajo številke gledanosti v lastnih kinematografih. Pogosto imajo tudi lastniki aplikacij za prodajo vstopnic interes za promocijo filmov, v katere so vložili denar."

Filmska industrija je včasih tudi priročen način, kako obiti kitajske zakone, ki prepovedujejo preveliko odtekanje kapitala iz države. Knjige se da prirediti, piše Žou, če za svoj film najameš tuje igralce ali tehnične delavce, denimo kostumografe in scenografe. (Uradno prijaviš, da si ameriškemu zvezdniku plačal deset milijonov dolarjev, čeprav mu plačuješ samo dva – in tako ti ostane osem milijonov dolarjev, ki jih lahko nakažeš v tujino brez pretiranih podvprašanj od oblasti.)

Prvi koraki proti spremembam
Kitajske oblasti se zavedajo vse bolj pereče težave in se z njo tudi spopadajo. Uvedena je bila kazen za lažno prijavljanje gledanosti filma, ki lahko kršilca stane od 7.000 do 74.000 dolarjev. Ameriškemu filmskemu združenju so dovolili, da sami merijo gledanost svojih filmov na Kitajskem. Po poročanju omenjenega kitajskega novinarja protikorupcijski inšpektorji menda preganjajo vplivnega producenta, ki se je pred njimi zatekel v ZDA. Ni pa za zdaj nobene iniciative, da bi prepovedali konflikt interesov oz. opravljanje več nalog v isti industriji.