Ustvarjalna ekipa drame Lišček (The Goldfinch), ki je svetovno premiero doživela pretekli konec tedna na filmskem festivalu v Torontu, prostodušno priznava, da je bil pritisk, kako ponoviti uspeh neverjetno hvaljenega romana, velik. (Ameriška pisateljica Donna Tartt je namreč leta 2014 za Liščka, zgodbo o tem, kako je teroristični napad v Metropolitanskem muzeju za vedno spremenil življenje mladega Thea Deckerja, dobila Pulitzerjevo nagrado.)
V romanu spremljamo malega Thea od trenutka, ko v eksploziji v muzeju izgubi ljubljeno mamo; v prepletenih odlomkih sedanjosti in preteklosti počasi izvemo več o njegovem žalovanju, osamljenosti, postopnem vstopu v svet trgovcev z umetninami in tudi v kriminalno podzemlje.
Epski roman, ki se razteza na skoraj 800 straneh, je bilo nekako treba strniti v obvladljiv celovečerec (film je dolg dve uri in pol.) "Kadar sem komu povedal, da sodelujem pri Liščku, sem od njih vedno začutil neki podton," se je v Torontu spominjal Luke Wilson, ki v filmu igra Theovega očeta. "Iz njih je vrelo: 'Oh, to knjigo obožujem.' Skoraj zaščitniški so bili."
Režiser John Crowley – poznamo ga po melanholični drami Brooklyn – trdi, da se je od pritiska bolj ali manj ogradil. "Pri filmskem ustvarjanju je najboljše to, da je to tako nora, tako zahtevna služba, da si hitro preveč zaposlen, da bi razmišljal o čemer koli drugem. Poskušaš se odločati na podlagi lastne intuicije in spomina na to, kaj te je nagovorilo, ko si bral roman."
Thea Deckerja v filmu igrata Ansel Elgort in Oakes Fegley (kot odraslega moža in otroka), sicer pa zvezdniško igralsko zasedbo zaokrožijo še Nicole Kidman, Sarah Paulson, Finn Wolfhard, Jeffrey Wright in drugi. Kje se je torej zalomilo?
The New York Post "tej pedantni adaptaciji" denimo očita, da prinaša "ogromno nakladanja o umetnosti in kulturi – a te debate so hladne in neživljenjske, kot slaba avdicija za NPR. Se spominjate, kako je Glenn Close strastno predavala o književnosti v Ženi? No, tukaj ne boste niti za sekundo verjeli, da kdo izmed teh igralcev ve kar koli o umetnosti."
Recenzent New York Timesa ima podobne dvome: "Tako kot antikvitete v sami zgodbi je tudi ta film neavtentičen, ne da bi bil čisti ponaredek. Videti je kot film, zveni kot film, a ni čisto zares film. Bolj je podoben profilu na Pinterestu ali ilustraciji oboževalca – dokaz oboževanja, ki pa je dragocen samo za samega oboževalca."
USA Today ugotavlja, da je v filmu "veliko melodramatične žajfnice in nerazdelanih likov, ki se nikoli zares ne razvijejo". IndieWire se pritoži, da "film svojo predlogo obravnava s takim spoštovanjem, kot nekateri ljudje ravnajo s svetimi besedili. Crowley in scenarist Peter Straughan sta očitno mislila, da je roman sveta relikvija in da bo že to, da ga preneseta na platno, dovolj za vsaj rahel priokus veličine."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje