V avtobiografiji opisuje svoj čas s slavnim ameriškim inštruktorjem igre Sanfordom Meisnerjem, ki je med drugim od učencev zahteval, da se gibajo kot živali in da namesto besed spuščajo živalske zvoke in "žlobudrajo". Takšne vaje so pustile sled na Wallachu, ki je zapisal, da je likom, ki jih je igral, vedno dajal "fizičen značaj, ki je izviral iz vseh tistih živali, ki smo jih morali igrati za Sanforda Meisnerja ... zvit lisjak, recimo, ali zvijačna podlasica".

Spomnil sem se tega, ko sem si po njegovi smrti spet ogledal film Dober, grd, hudoben (The Good, the Bad and the Ugly/Il buono, il brutto, il cattivo, 1966), italijanski vestern Sergia Leoneja. Wallach igra mehiškega izobčenca z imenom Tuco Benedicto Pacífico Juan María Ramírez, ki je znan kot Tuco, pa tudi, kakor opazi eden izmed junakov, kot Podgana. Vzdevek je ustrezen. Podoben je glodavcu. Spomnite se samo njegovega obraza v bližnjih posnetkih, ko na koncu teče po pokopališču v iskanju zaklada. Zadihan je, z našobljenimi ustnicami in očmi, ki ne mirujejo; podgana, ki voha nekaj dobrega.

Dober, grd, hudoben je prvi film, v katerem sem videl Wallacha, in je morda zame to njegova določujoča vloga. Vedno, ko sem ga videl po tem, tudi v filmih, ki jih je posnel pred Leonejevim vesternom, sem iskal sledi Tuca: instinktivno inteligentnost, oči, ki opazijo vse, um, ki je lahko um omejenega človeka, ampak ki nenehno dela, tehta, se zabava. In vztrajnost. Vem, da ne bo popustil, ne glede na to, ali igra izobčenca, ki išče zaklad ali šarmantnega (in žal poročenega) rabina, ki snubi mlado faranko v filmu Prijateljici (Girlfriends, 1977, Claudia Weill). Ko enkrat zagrize, ne popusti.

Znal se je popolnoma poglobiti v vlogo, še posebej če je imela neko nizkotno prvino. V filmu Cinderella Liberty (1973, Mark Rydell), recimo, je igral starega mornarja Forshaya, ki so ga vrgli iz mornarice zaradi brutalnosti do podrejenih. Pogovarja se z mornarjem, ki je bil nekoč njegov podrejeni. Ta ga spomni, kako ga je pozimi prisilil stražiti, ko je bilo tako mrzlo, da mu je zmrzoval urin, in mu potem ukazal, naj se prha z mrzlo vodo, tako da je še zbolel za pljučnico. Wallach se na široko smeje kot stari lev, ki se spominja mladostne nesramnosti. Njegov smeh je konspirativen. Želi deliti te zabavne spomine z možem, čigar smrt je skoraj povzročil. Ko mu mornar pove, da nikoli nikogar ni sovražil, kot je sovražil njega, je Forshay polaskan. Ko ga naslednjič vidimo, zapušča mornarico. Iz njegove drže se da razbrati, kako ogorčen in v bistvu izgubljen človek je.

Wallach ni pomemben zaradi ene same vloge ali zaradi nekaj vlog. Posnel je kakšnih devetdeset filmov za veliko platno in televizijo. Bil je eden najbolj spoštovanih karakternih igralcev, ki je igral vse, od kmečkega tatu konjev v carski Rusiji do enega gospodarjev Wall Streeta, pa celo Napoleona. Z ženo Anne Jackson sta bila eden prvih parov ameriškega odra. Ampak Tuco zavzema tisto osrednje mesto v njegovem filmskem opusu, kot ga ima Grk Zorba v karieri Anthonyja Quinna.

Neprilagojenec
Wallach je bil rojen v Brooklynu, v edini židovski družini v italijanski delavski soseski. Pri njem se je vedno čutilo, da je "ljudski človek". Kot igralec je bil odporen proti glamurju ali sentimentalnosti. Njegov skeptični pogled in porogljivi nasmeh sta opravila s takšnimi stvarmi.

V fascinantnem filmu Neprilagojeni (The Misfits), ki ga je leta 1961 po scenariju Arthurja Millerja posnel John Huston, se je znašel v družbi Clarka Gabla, Montgomeryja Clifta in Marilyn Monroe. V filmu je šlo za sodobne kavboje in druge neprilagojene na ameriškem zahodu; ena Hustonovih meditacij o zgubah, ki jo je pokvarilo vztrajanje Millerja na kolikor toliko srečnem, in tako nehustonovskem koncu.

Kako močno se Wallach razlikuje od soigralcev, od tega legendarnega tria v somraku njihovih življenj. Njegov Guido je človek, ki ne more skriti svoje neprilagojenosti. Ne poseduje luksuznega glamurja. Njegova neotesanost in navaden videz zavračata vse poetiziranje, vso romantičnost, ki se lahko ustvari okoli filmskih zgub in izobčencev. Njegova nesreča ni srhljiva in hkrati mikavna kot pri Marilyn Monroe in Montgomeryju Cliftu. Njegove surovosti ne popravi plemenitost kot pri Gablu. Ko odpre zadnja vrata svojega avtomobila in vidi Marilyn, ki spi v Montyjevem naročju, nam ga je žal. Ko se pojavi še Gable, je učinek popoln. Ni nam žal Guida zato, ker nam bi bil všeč. Žal nam ga je, ker je tako očitno izključen iz sveta, katerega del bi bil tako rad.

Najbolj umazan ameriški film vseh časov
Wallach je prvič nastopil na velikem platnu v filmu Baby Doll, ki ga je leta 1956 režiral Elia Kazan. To je bila burleska odnosov med spoloma, postavljena v Misisipi na sprevrženem jugu Tennesseeja Williamsa, ki je napisal tudi scenarij. Film je bil senzacija v konservativnih petdesetih letih in je postal tarča napadov Katoliške cerkve (newyorški kardinal Spellman je grozil katoličanom z izobčenjem, če bi si ogledali film). Filmski kritik revije Time je Baby Doll proglasil za "najbolj umazan ameriški film, ki ga zakonito prikazujejo".

Carroll Baker je igrala Baby Doll, poželenja vredno plavolaso ameriško dekle, ki v otroški nočni srajčki spi v zibelki in sesa palec ter spravlja svojega veliko starejšega moža Archieja Leeja (Karl Malden) ob pamet. "Baby Doll," on pogosto obupano vpije v filmu in jo spominja, da mu je obljubila, da se mu bo predala za svoj dvajseti rojstni dan, ki se hitro približuje. V to vrelo situacijo vstopi zviti Sicilijanec Silva Vaccaro, ki ga igra Wallach, lastnik korporacije, ki je prevzela vse predilnice bombaža v okraju, in s tem Archieju Leeju odvzela možnost preživetja.

Vaccaro se loti zapeljevanja Baby Doll kot vzdržen in osredotočen pohotnež; majhen, žilav, s črnimi očmi, ki ne zapustijo zmedene Baby Doll, medtem ko jo ziba na leseni gugalnici za dva. Kritiki in gledalci so se spraševali, kaj je Silva Vaccaro počel s svojo roko, ki je pod okvirom kadra, da je tako zmedel Baby Doll. Oba lika sta absurdna, erotična in zelo smešna: ameriška devica in sicilijanski pohotnež, ki se je lotil zapeljevanja, kot da gre za krvno maščevanje. Wallach pušča zabaven vtis dvojnosti, nekaj, kar je postalo rdeča nit njegove igre: kot da igra lik in hkrati s suhim in ironičnim nasmehom opazuje ves ta človeški cirkus, katerega del je tudi on sam.

Wallach brez okovov
Ta njegov humor, ta ironija, ki jo prinese v vsaki vlogi, sta dosegla svoj najjasnejši izraz v Leonejevem filmu Dober, grd, hudoben. Tuco, grdi iz naslova, je eden izmed treh junakov nestanovitne lojalnosti, ki iščejo zaklad med klanjem ameriške državljanske vojne. Že njegov umazani videz in vrvež ga ločujeta od ikonične vitkosti in redkobesednosti Clinta Eastwooda in Leeja Van Cleefa v vlogah dobrega in hudobnega. Tuca ne le da vidimo in slišimo, ga tudi vohamo.

Prej sem omenil Anthonyja Quinna v filmu Grk Zorba (Zorba the Greek/Alexis Zorba, 1964, Michael Cacoyannis). Tako kot Quinn v vlogi Zorbe je tudi Wallach v vlogi Tuca upodobitev življenjske sile, nagona, ki se ne da ustaviti. A nima Zorbove plemenitosti ali človekoljubja. V njegovem nagonu je nekaj tako osnovnega, da se mu lahko reče živalski: ko "ravsne" na fino gospo, ki si je prišla ogledat njegovo obešanje, ali ko z zobmi poskuša pregrizniti okove. Njegova edina dobra gesta je, da puškarju, ki ga je oropal, pusti steklenico viskija.

Poglejmo ga, kako se prilizuje bolnemu Eastwoodu, da bi mu ta povedal za lokacijo zaklada. "Poglej," mu reče, poln očitno lažnega sočutja, "ko si bolan, je dobro, da imaš koga blizu, prijatelja ali sorodnika." Vpraša Eastwooda, ali ima še živa starša. "Čisto sam si, kaj? Kot jaz. Čisto sama na svetu. Jaz imam tebe, ti imaš mene." Ko mu Eastwood ne želi ničesar povedati, mu Tuco laže, da umira. "Bog mi odpusti," reče v solzah. "Jaz sem kriv." Zdaj joče in prikrije obraz. "Jaz! Jaz!" To je neverjetna predstava s človeškega dna; nizkotno sleparjenje brez občutka sramu, in sicer tako prozorno, da postane razgrajaško smešno.

Sprašujem se, zakaj je od začetka do konca filma tako simpatičen. Ni le zaradi ganljivega, pa tudi ironičnega prizora z bratom, ki nam odkrije njegovo (kolikor toliko) ranljivo stran. Mislim, da zato, ker je sla po življenju razburljiva, tudi če je oropana vsega veličastnega. In nas zabava. V družbi Tuca nikoli ni dolgočasno.

Eli Wallach je po tem posnel še veliko filmov. Delal je do konca življenja. Tuco bo zame vedno ostal njegova največja vloga. To je Wallach brez okovov; vloga, v kateri lahko sprosti razposajenost in živahnost, ki sta pri njem vedno kipela, ampak redko kdaj izbruhnila, in ki je osvobodila njegov sarkastičen humor. Leone je dvignil igralčevo premetenost na epsko raven.