"Fenomen" slabih filmov so pod drobnogled zdaj prvič vzeli tudi akademiki; zbornik Poetics je v svoji zadnji številki objavil študijo Užitek v slabih filmih: skriti elementi, stališča gledalcev in dimenzije eksperimentalnega odziva. "Na prvi pogled se zdi paradoksno, da bi kdo hotel namerno gledati slabo narejene, sramotne in včasih celo travmatizirajoče filme in bi pri tem celo užival," piše Keyvan Sarkhosh, raziskovalec na Inštitutu Maxa Plancka za empirično estetiko v Münchnu.

Prva naloga, ki so si jo zadali raziskovalci, je bila ugotoviti, zakaj natančno je določen film "beden" (ang. trash). Največkrat uporabljen pridevnik pri različnih opisih slabih filmov je "cenenost". Najočitnejši primer so nizkoproračunske grozljivke, morda zato, ker jih je toliko, saj nastajajo kot po tekočem traku.

Očitno gre pri gledanju tovrstnih filmov za "ironičen užitek". Študija je pokazala, da jih gledajo predvsem ljubitelji filmov; njihov uižitek ob filmu gre pogosto pripisati analiziranju produkcije, dialogov in strukture zgodbe. "Za take gledalce so bedni filmi predvsem dobrodošel odklon od mainstreamovskih trendov," ugotavlja Sarkhosh.

"Opravka imamo z občinstvom z nadpovprečno izobrazbo, ljudmi, ki bi jih lahko opisali kot 'kulturne vsejedce'. Take gledalce zanima širok spekter umetnosti in medijev, onkraj tradicionalnih razmejitev visoke in popularne kulture." Angažiranost takih gledalcev za filmsko kulturo se kaže v njihovih analizah slabih filmov na forumih in v blogih.

Očitno pa so predvsem moški tisti, ki so si pripravljeni "zavdati" s podpovprečnimi filmskimi izdelki: kar 90 odstotkov sodelujočih v raziskavi je bilo moškega spola. Anketa je pokazala tudi, da gre ljubezen do "trash" filmov po navadi z roko v roki z naklonjenostjo do umetniškega, neodvisnega filma.