Filmi, katerih tematika sta mladost in mladostni upor, so filmi, ki se ukvarjajo z neusklajenostjo junaka ali junakinje z družbo. Tu so Marlon Brando in njegova motociklistična tolpa v filmu Divjak (The Wild One, 1953, Laszlo Benedek), pred katero se celo „normalno“ ameriško mestece trese, ali James Dean v Uporniku brez razloga (Rebel Without a Cause, 1955, Nicholas Ray), ki spremeni adolescenčni „weltschermz“ v nekaj epskega. Tako različne filme, kot so Divjak, ki se dogaja v Eisenhowerjevi Ameriki petdesetih let prejšnjega stoletja, Radovedna sem: Rumeno iz Švedske s konca „osvobojenih šestdesetih“ ali nežen in hkrati krut slovenski film Nočni izlet z začetka istega desetletja povezuje tematika iskanja lastnega mesta v družbi in lastnega pomena.

Divji zahod
Kar se tiče Divjaka in Upornika brez razloga, lahko rečemo, da so ideološki in psihološki razlogi po navadi razvodenili hollywoodske socialne drame petdesetih s kupico kompromisov, še posebej v zadnjih minutah filmov. Tako Divjak kot Upornik brez razloga, recimo vsebujeta lik žilavega, a sočustvujočega in modrega policista, ki pomaga glavnim junakom. Pravi pomen obeh filmov je v podobah, ki so močnejše kot njuna bolj ali manj tolažilna konca.

V Divjaku je prizor človeka, ki se sooči z lučmi motorjev pred svojo hišo v srdu noči in pri tem obuja strah pred to mladino kot nečesa zares drugega in nečloveškega: nočne pošasti, s katerimi mi „navadni“ ljudje nimamo nič skupnega. V istem filmu je tudi prizor divjanja meščanov po nočnih ulicah mesta, ki obuja ozračje zakona linča. So strašnejši od Branda in njegove tolpe in nam ponudijo pogled v družbo, ki je te mlade ustvarila in od katere so tako odtujeni. Ko neka punca vpraša Branda, čemu se on in njegovi pajdaši upirajo, je njegov že slavni odgovor „Kaj maš?“ popolnoma razumljiv.

Nor na orožje (Gun Crazy, 1950) režiserja Josepha H. Lewisa je film brez kompromisov. To je zgodba o mladem paru, ki postaneta roparja na begu. Ona je ostrostrelka, ki je duševno labilna („Tako se prestrašim! Ne morem misliti. Lahko le ubijam!“), on pa mladi fetišist orožja, ki ima slabo vest. „Dva ubita človeka,“ ji pove po enem ropu, „samo da bi midva lahko živela brez dela.“ Ko vidimo punco skozi sprednje steklo avtomobila in nekega nič hudega sluteče motorista, ki se ji približuje na avtocesti, imamo spet podobo mlade osebe kot »ropa željnega« bitja. Ko se avto ustavi, pa vidimo, da je moški srednjih let ter jeguljasti pohotnež. V filmu so tudi prizori iz „normalnega“ življenja junakove sestre: otroci, neprestano garanje in mož, ki ga nikoli ni doma. „Oh, kako luštni otroci,“ reče junakinja morilka in nam je jasno, da bi raje umrla, kot pa tako živela. Odločitev begunskega para, da živita zunaj zakona in tako zunaj družbe, ni tako nerazumljiva, če ta družba tako malo nudi.

Ameriški režiser Joseph Losey je premaknil zgodbo o nasilnih odpadnikih na novo raven v svojem filmu Prekleti (The Damned/These Are the Damned, 1963), posnetem za britanske specialiste za grozljivke Hammer Studios. Loseyjev film se začne kot zgodba o nasilništvu mladih v črnih usnjenih jopičih, ki ustrahujejo in tepejo ljudi. Razvije se pa v nekaj popolnoma drugega: znanstvenofantastično zgodbo o ideološkem in intelektualnem nasilju odraslih nad otroki. Film je posnet v angleškem letovišču Weymouth in okolici v zunajsezonski pustoti južne angleške obale Atlantskega oceana, sivega kot svinec. Losey je bil sam begunec pred makartizmom v ZDA. V neusmiljeni aparaturi države najde primarno zlo. Vsaj v svoji 95-minutni različici (87-minutno, ki je na Liffu nikoli nisem videl) so Prekleti precizen oris strahov, s katerimi so se začela (vsaj na Zahodu) šestdeseta leta prejšnjega stoletja.

Nasilje je sestavni del vseh ameriških filmov v selekciji. To drži tudi za burkasto komedijo Richarda Linklaterja Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused,) posneti leta 1993, ampak le-ta obuja ozračje sedemdesetih. Ta film, v katerem gre navidezno le za lov na punce in zadevanje, je zanimiv mikrokozmos družbe, v kateri so vandalizem, ritualno ustrahovanje in nemotivirani izbruhi nasilja priznane prvine odraščanja. In naletimo na fanta, ki odkrije svojo protiavtoritativno naravo.

Otožen vzhod
Odtujenost od vrednot in življenjskega sloga staršev ni vidna le v zahodnem filmu. Junak filma Mirka Groblerja Nočni izlet iz leta 1961 je ravno tako v neskladju s svojim očetom, kot je bil to Dean v Uporniku brez razloga. „Na koncu si dobil, kar si hotel,“ reče svojemu očetu, ko mu ta pove, da se ločuje. „Imaš avto, stanovanje, položaj in naenkrat si ugotovil, da mama ni več dovolj dobra za tvoje poslovne bankete.“ Ta dilema je tukaj postavljena v čas jugoslovanskega socializma, ravno tako bi se lahko dogajala med malomeščani v nekem ameriškem predmestju. Grobler vnese v nesrečno ljubezensko zgodbo Marka in Vere (zelo dobra Primož Rode in Špela Rozin) sliko zgodnjih dni jugoslovanskega socialističnega malomeščanstva, potovanja in „duty free“ dobrot, kot je šminka „Helene Rubinstein“, ki bo jo ata prinesel s poslovnega potovanja v Kairu. Tisto, kar dela film tako ganljiv, je občutek žalosti, ki je pronicljiv tako kot jeseni mraz.

V filmu srbskega režiserja Gorana Markovića Državni razred (do 785 ccm) (Nacionalna klasa (do 785 ccm)) je Branimir Mitrovič, bolje znan kot Floyd, značilen tip junaka za srbski film in še posebej za igralca Dragana Nikolića. To je upor, kakršnega pozna srbski film. Upor skozi sebičnost, ego vztrajnost in drznost. Floyd si želi le dirkati. Ampak vojska čaka, punca je noseča in nima denarja. To je čas brezciljnosti, ko je bilo življenje v jugoslovanskem socializmu kot breztežnost, ohranjena s posojili. Vse se da opraviti, ampak konformizem, in to najbolj malomeščanskega tipa, je videti kot edina možnost. Nikolić nikoli ne neha biti simpatičen, ker je iskra v družbi v zastoju, ki je ne moti, da je v zastoju, ker je življenje mirno in predvidljivo.

Tako kot Floyd se Andrzej, junak filma poljskega režiserja Jerzyja Skolimovskega Posebna znamenja: nobeno (Rysopis, 1965), že dolgo izogiba vojski. To je eden izmed filmov, v katerem sam Skolimovski igra avtobiografskega junaka Andrzeja. Sam je v nesrečnem odnosu z žensko, ki ji sploh ne zmore povedati, da mora istega večera v vojsko. Pokvarjeni prijatelj (nekdanji predsednik mladinske organizacije) ga pretenta in pretepe. Odkrije, da ima kužek steklino. To je portret mladeniča kot zgube; kot človeka, ustvarjenega za poniževanje. Je v podobni situaciji kot Floyd Dragana Nikolića, le da je brez iskre. To je pasiven človek. Ko v enem hipu izrazi svoji želji in sanje, je preprost in kar prikupen.

Dekleta so zakon
Film Punce (Les années lycée: Petites) režiserke Noémie Lvovsky je edini od treh filmov v sekciji, ki so osredotočeni na mlade ženske, ki ga ne poznam. Druga dva pa sodita med najzanimivejše filme šestdesetih. V njem so junakinje, ki so vse, samo ne pasivne. Film Radovedna sem: Rumeno (Jag är nyfiken: en film i gult, 1967) švedskega režiserja Vilgota Sjömana je eden najboljših filmov ideološkem in moralnem (in seksualnem) iskanju mladih ljudi.

Mlada junakinja Lena demonstrira za razne levičarske zadeve, organizira mlade, da anketirajo ljudi o tem, ali je Švedska razredna družba. Dela intervjuje, ki so ali pravi (s Olofom Palmejem) ali ustvarjeni z montažo (Martin Luther King, mlajši, ruski pesnik Jevgenij Jevtušenko), in se upira očetu, nekdanjemu komunistu, ki se je šel borit v Španiji, ampak je zbežal po le treh tednih. Film je na trenutke videti kot dokumentarec. Je tudi film, v katerem zelo simpatična Lena Nyman igra sebe in spi z glavnim igralcem in samim režiserjem Sjömanom. Seks, politika, protislovja, iskanje svobode – Radovedna sem: Rumeno obuja pozna šestdeseta, ko da so zgodila včeraj.

Češkoslovaški film Marjetice (Sedmikrásky, 1966) režiserke Vere Chytilove postavi na glavo celo vprašanje upora in konformizma. Gre za kombinacijo črno-belega in barvnega filma z animiranimi pasusi, ki od začetka do konca deluje kot provokacija. Dve punci, Marie I in Marie II, se podata v orgijo pitja, zafrkavanja moških, striptiza, rokenrola, požrešnosti ter nasploh popolne samoprizanesljivosti in egoizma. Ničesar socialno pozitivnega ni v tem, kar počneta.

To vedenje, ki bi v kapitalistični družbi pomenilo čisti konformizem, je v socialistični družbi vrhunec upora. Gre za manično negiranje vsega, kar socializem predstavlja, in objem zahodnega hedonizma v najbolj goli obliki. Za vzhodno evropske oblasti in za pravoverno resnost sovjetskega komunizma ni bilo nič tako nevarno, kot je bil ta izbruh dekliške nesramnosti. Junakinji sta malo groteskni, z norim in neprijetnim smehom, zato film deluje malce nečloveško. In njun materializem in robotska energija sta občasno neznosna. Morda se prav zaradi tega junakinjama na koncu režiserka vsaj navidezno odreče. Ampak da je to pogumen film, ni dvoma. Od vseh filmov v sekciji Mladi in drzni so Marjetice Vere Chytilove najdrznejši in najbolj uporniški film.