Film Obramba in zaščita, "psihološki portret povojnega, etnično razklanega Mostarja", se vrti okrog na prvi pogled jasne dileme. Po smrti starega prijatelja se Slavko znajde v precepu: ne ve, ali se spodobi, da kot Hrvat gre na pogreb v muslimanski del mesta. Čuti, da je to njegova dolžnost, hkrati pa se boji sovražnega odziva lastne skupnosti. Njegova žena in sin sta že pošteno naveličana njegovega oklevanja in žebranja vedno enakih monologov.

Slavkova dilema je v resnici seveda dilema celotnega mesta, ki ga je vojna razdelila. Slavko noče narediti napačne stvari, vendar po vseh teh letih sploh ne ve več, kaj si v resnici želi. Njegova dejanja so vedno na meji grotesknega in paranoičnega. "Z vsakim smehom, sproženim z odlično režiranimi situacijami vsakdanjega absurda, nas film skoraj nevidno pelje v kletko protagonista, kjer nas na koncu tudi pusti in s tem doseže več, kot če bi nam pustil vrata odprta," je o filmu, ki je bil med drugim nagrajen tudi v Pulju, zapisala ljubljanska žirija. O filmu smo se pogovorili z njegovim režiserjem, Bobom Jelčićem.

Posneli ste šele svoj drugi dolgometražni film – prvi ni bil pretirano odmeven - in se z njim že uvrstili na Berlinale. Kako je to spremenilo vaš status v vrstah filmskih režiserjev: imate pri financiranju in izbiri naslednjega projekta bistveno bolj proste roke? Ali pa ostajate zavezani predvsem gledališki režiji?

Aha, sem že mislil, da ne veste, da sem primarno gledališki režiser … vsaj bil sem. V gledališču sem delal več kot 20 let in se tako dejansko uveljavil v Evropi; delal sem v Nemčiji, Avstriji in Franciji. Z gledališčem sem nekako sklenil krog interesov, če temu tako rečem, in sem verjetno potreboval nov izziv.

S pomočjo Mostarja, mesta, v katerem sem se rodil in kjer še vedno živijo moji starši, sem se na neki način hotel legitimirati v filmskem svetu. Na ta način je Obramba in zaščita zelo iskren film in se ne skuša prilizovati občinstvu, ampak samo sporočiti nekaj, kar je zame zelo osebno in intimno. Če imam zdaj dobro izhodišče za nadaljnje snemanje filmov? Upam, da imaš prav. Upam pa tudi, da denar ne bo prihajal samo iz Hrvaške in iz drugih držav tega območja - dandanes je popularno, da film sofinancirajo še Slovenija, Srbija in tako dalje – ampak tudi iz evropskih sredstev.

Je Mostar danes še isto mesto kot mesto, v katerem ste odraščali? Kako se v njem počutite? Prikažete ga kot skrajno klavstrofobičen, utesnjujoč kraj.

Občutje, ki ga mora podati lik Bogdana Diklića, ni zelo široko. On mesto doživlja kot klavstrofobično – seveda pa resnični položaj prav tako ni rožnat. Mesto je razdeljeno pod dve oblasti, ki se ne moreta zediniti niti okrog nekaterih eksistencialnih osnov. Življenje ni ravno lahko, še posebej ne za ljudi, ki so se formirali še v nekdanjem socialističnem sistemu in ki so se navajeni preventivno odzvati na vse mogoče nevarnosti. Tak je tudi naš glavni lik, ki vse skupaj doživlja kot skrajno stresni položaj.

Pri vašem filmu najprej pade v oči to, da je posnet s kamero iz roke. Je bila kamera za hrbtom glavnega igralca tehnična rešitev, kako v filmu ohraniti občutek nenehnega premikanja, nemira, suspenza - čeprav se v resnici v sami zgodbi ne zgodi veliko?

Kamera skuša slediti Slavkovemu čustvenemu življenju, kot da je nekakšna priča njegovemu nemiru. V najbolj čustvenih prizorih zato narahlo drhti in se mu v situacijah, ko ga ni treba videti v obraz, skoraj popolnoma skrije za hrbtom. Ravno kamera je tista možnost, ki odpira ali zapira naš zorni kot in nam daje toliko, kot misli, da je prav. Zaradi stališča glavnega lika imamo na minimum zoženo obzorje, ki bi se ga dalo razumeti, se strinjam, kot klavstrofobično.

V nekem intervjuju ste rekli, da ste dobili idejo za film, ker je "Mostar videti kot mesto, v katerem bi bilo treba posneti film". In vendar Mostarja v tem filmu skorajda ne vidimo - vsaj ne na tak način, da bi ga tujci v hipu prepoznali.

Neiskreno in nedosledno bi bilo Mostar posneti na tak način. Slavko Mostarja ne doživlja tako kot mi, kot razglednico starega mostu, ampak kot nekaj, kar vidi vsak dan. Rutina, skozi katero se prebija vsak dan, mu je mesto zožila na nekaj ulic … Verjetno tudi ti Ljubljane in jaz Zagreba večino časa ne dojemava zelo široko. Odvisno je seveda od posameznikovega razpoloženja, ampak večinoma gre za utečene poti in znane prizore, kjer ni prostora za lepoto. Če bi pustil kameri, da začne gledati širše, to ne bi bil več isti film. Ni me zanimal Mostar, kakršen, objektivno gledano, je (če kaj takega sploh obstaja), pač pa ne ravno široko in ne ravno svetlo obzorje, ki ga najbrž razumejo ljudje, ki tam živijo.

Filmi, ki prikazujejo BiH in smo jih v zadnjih letih videli v tujini, praviloma tematizirajo vojno oz. vpliv, ki ga je imela na sedanjost. Mislite, da je to pač tako velik del bosanske resničnosti, da bi bilo neodgovorno snemati lahkotnejše, bolj eskapistične filme?

Ne zdi se mi, da gre za to, ali bi bilo eskapistično ali ne, ampak za to, kakšno zgodbo nosimo v sebi. Bi bili res dosledni, če bi pripovedovali zgodbe, v katerih ni niti sence vojne? Govorim seveda za območje BiH-a, za Slovenijo težko rečem … Mislim, da imate zdaj popolnoma druge probleme, ki so bolj vezani na Zahodno Evropo kot pa na Balkan. Tako da smo v bistvu pripadniki dveh različnih družb. Podobno sta si različni tudi Hrvaška in BiH: v Bosni niso razrešene niti nekatere zelo osnovne, eksistencialne tematike, na primer nacionalno in teritorialno vprašanje.

Ne gre torej toliko za to, do kakšnih zgodb si upravičen, ampak za to, kakšne zgodbe sploh imaš v sebi. Živim pač z istimi težavami kot ljudje okrog mene in pišem lahko samo o stvareh, s katerimi imam izkušnje. Težko si predstavljam, da bi posnel eskapističen film. Resničnost, kakršna koli pač je, je moja resničnost. In čeprav je Obramba in zaščita na neki način žalosten in zaprt film, pa so v njem tudi zelo duhoviti trenutki … Meni se ne zdi tako zelo črn. Samo realen.

Čeprav je vaš film pometel s konkurenco na festivalu v Pulju, pa je obenem na istem festivalu dobil najnižje ocene občinstva. V čem vidite razlog za to? Je to tiste vrste film, ki bolje učinkuje na festivalih in pri kritikih kot v kinematografih? Kakšna je bila njegova gledanost v domovini?

Filmov ne bi tako eksplicitno delil na "tiste za občinstvo" in "tiste za žirijo", saj so konec koncev v žirijah tudi ljudje, kaj niso? Nagrade smo dobili od kakih šestih, sedmih žirij, kar je več kot trideset predstavnikov "resnega" občinstva iz kinematografov. Problem je v estetiki, ki jo propagirajo multipleksi, v večini mest glavni ponudniki filmov. Zelo premeteno formirajo okus občinstva. Kar poglejte si spored katerega koli od njih: v 90 odstotkih programa gre za hollywoodske filme, 10 odstotkov pa je risank. To je čista sramota. Nikjer niti enega samega evropskega ali domačega filma. Težko bi rekli, da na primer Michael Haneke beži od občinstva, ampak njegov film je v Zagrebu videlo približno tisoč ljudi.

Oziroma, če povem še drugače: skoraj vsaka pornografska spletna stran bo imela vedno več klikov kot povprečna resna spletna stran. Pa kaj to pove o kakovosti? Ne gre za to, da občinstva ne bi zanimalo. Že na tem festivalu so menda najbolj iskane vstopnice za nekatere evropske, ne pa ameriške filme; tudi na projekciji mojega filma je bila dvorana skoraj polna. Slišal sem tudi, da imate v Izoli festival, ki vrti predvsem azijske, južnoameriške in afriške filme ... Zanimanja je ogromno, vprašanje je samo, kaj se ljudem ponudi na izbiro. Če bi kontinuirano predvajali sodobno azijsko produkcijo, verjemite, da bi se našlo občinstvo zanjo. Tako pa nima nobene kontinuitete.

V jedru vaše zgodbe je dilema osrednjega lika, Slavka, ki omahuje okrog tega, ali naj se udeleži pogreba muslimanskega prijatelja iz predvojnih časov ali ne. Bi bila to danes, dvajset let po vojni, še lahko realna dilema za prebivalca Mostarja? Ali pa gre samo za ponazoritev Slavkovega preveč previdnega značaja?

Po eni plati ta dilema ni realna, saj ljudje po najrazličnejših opravkih hodijo na vse strani mesta. Po drugi strani pa, kadar ljudi vprašate, kako so se na pogrebu počutili, bodo vsi priznali rahlo nelagodje. Odgovor bi bil torej da in ne. Pri liku Slavka sem namerno poudaril njegov strah, ki je odsev položaja, v katerem se je kot človek oblikoval in odraščal, ter položaja, v katerem živi danes. Vsi drugi liki, vključno z njegovo ženo, gredo na pogreb, in samo on se tako zelo boji. Paranoja se je v njem obdržala iz nekega razloga, in prav ta razlog je tisto, kar me zanima. Kdo je torej tu normalen in kdo trpi za psihozo? Smo normalni mi, ki na vse skupaj gledamo kot na Slavkovo pretiravanje, ali on? Bolj me je zanimalo postavljanje vprašanj kot odgovori nanje.

Mislite, da imajo vsi pripadniki generacij, ki imajo za seboj tranzicijsko obdobje, v sebi delček "Slavka", ki se v novih okoliščinah ne znajde najbolje?

Ko preračunavaš pluse in minuse nekega sistema, ki je prepoznavno enopartijski, kot je bil socializem, so stvari jasne. Ampak ko smo prešli v pluralistični sistem, v katerem je menda vse dovoljeno in obstaja tudi svoboda, še vedno kalkuliramo. Kalkulacija je lastnost, ki nas opredeljuje – in pri tem ne mislim samo ljudi, ki imajo za seboj prehod iz socializma v kapitalizem, ampak je to lastnost postkapitalističnega časa, v katerem živimo. Avtocenzura je veliko večja od vsake cenzure, ki ti jo lahko kdo naloži. Omenili ste, da se vam zdi Slavko antipatičen lik … bojim se, da smo vsi taki. V filmu govorim tudi o sebi; morda se komu zdi, da sem pogumen in da si upam govoriti o vsem, ampak v resnici sem tudi sam preračunljiv glede mnogih stvari. To, kar je v tem filmu osrednja Slavkova lastnost, se skriva v vseh nas, in zdi se mi zelo temna plat.

Omenili ste, da je film v številnih podrobnostih duhovit. Se vam zdi, da nekatere detajle na ta način lahko razume samo občinstvo z Balkana? V mislih nimam zgodovinskega ozadja, pač pa banalne, vsakodnevne detajle, pregovarjanja tipa "Boš kavo? Pridi naprej! Kako ne boš kave, seveda boš kavo. Sedi. Ne, čakaj, zdaj dobiš kavo. Kako ne?!?" itd., itd. Toliko govorjenja za prazen nič - prepoznajo to na primer Nemci kot avtentično?

Fascinantno se mi je zdelo, da je bil film v Nemčiji tako dobro sprejet. Pred premiero na Berlinalu me je bilo grozno strah, ali bo film sploh kdo dojel, pa je bil okrog njega na koncu velik cirkus. Super se mi zdi, kadar film uspe v mestih zunaj našega območja, ker tam ljudje ne razumejo popolnoma, o čem govorim. „Small talk“, govorjenje brez smisla, je pa povsod … Morda res ne toliko. (Smeh)

Lani smo v Ljubljani gostili več hrvaških režiserjev. Igor Mirković je komentiral, da je stanje hrvaške kinematografije že zadnjih deset let približno enako: "Imamo cel kup dobrih filmov, ni pa niti enega, za katerega bi lahko rekli, da je fantastičen," medtem ko je bil Branko Schmidt precej bolj optimističen, češ da se snema ogromno dobrih filmov. Kakšno je vaše mnenje?

Imamo veliko zmogljivosti, manjka pa nam samozavesti in poguma, da bi se izvili iz nekaterih norm in formalnih okvirjev, ki se jih držimo še iz prejšnjih časov. Ni treba, da se silimo z žanrskimi poskusi na temo komedije ali trilerja, treba bi si bilo prizadevati predvsem za avtentičnost. Komedije, kakršne snema npr. Vinko Brešan (Svećenikova djeca, op. n.), imajo silno gledanost, tako da ljudje očitno so sposobni iti v kino gledat tudi hrvaški film. Mislim pa, da gledanost ničesar ne reši … pomembnejša je prepoznavnost zunaj območja, in zdi se mi, da smo na dobri poti, da v prihodnosti preskočimo tudi to prepreko. Sicer pa je ozračje za delo ugodno in posname se veliko filmov; v Pulju so jih letos predvajali 15, kar je rekord.

Ana Jurc