Dokumentarec Matangi/Maya/M.I.A je globoko oseben, angažiran portret najbrž edine šrilanške umetnice, ki se je uveljavila v svetovni popkulturi. Pogovor z gostoma se je vrtel okoli tem, ki jih odpira film.

"Totalna identifikacija"
Katarina Rešek se je v pogovoru opisala kot superoboževalko glasbenice M.I.A., v kateri ne vidi problematične zvezdnice, ampak normalnega človeka, ki je preživel težke stvari. Ana Jurc jo je vprašala o tem, kako je M.I.A. postala njena vzornica, kar glasbenica večkrat poudari. "Bila sem otrok MTV-ja, velik navdih so mi bile glasbenice Destiny's Child, Madonna in Björk." Na to pa je nekega večera na televiziji zagledala M.I.A. in zdelo se ji je, kot da gleda sebe ali svojo sestro. "Tedaj se je zgodila totalna identifikacija. Naučila me je, da si jo moraš v situaciji, ko nimaš priložnosti, narediti sam."

V filmu je prikazano malo morje posnetkov, ki jih je M.I.A. ustvarila pred 20 leti. Te posnetke Reškova opisuje kot "Snapchat pred Snapchatom". Zaradi glasbeničinih markantnih videospotov in širše, njenega celotnega vizualnega stila, ki je že pred leti jasno nakazoval trenutne trende, je M.I.A. v njenih očeh vizionarska umetnica.

"Kaj je apropriacija in kaj je pristno?"
Miha Blažič pa je pokomentiral kritike, ki šrilanško glasbenico obtožujejo apropriacije. "Kaj je apropriacija in kaj je pristno? Smejo ljudje bivati le v svojih enklavah? Smo ljudje plemenska bitja, esencializirana na prvinsko kulturo? Ta predpostavka je napačno branje zgodovine. Vsa zgodovina je že apropriirana," je pojasnil svoje stališče. K temu pa je dodal, da seveda obstaja slabo izvedena apropriacija. "Ljudje so v resnici jezni na komodifikacijo, na to, da njihov izraz postane tržno blago. Ampak to je tržni, in ne kulturni proces. Na to pa je 'kul' biti jezen," je svoje razmišljanje še razvil raper in publicist Blažič.

"Zakaj moraš biti problematična popzvezdnica, zakaj ne moreš samo ustvarjati uspešnic?" je sporočilo javnosti do glasbenice v filmu povzela Ana Jurc. Očitki problematičnosti se pogosto izrekajo na njen jezni aktivizem. "Jeza ni slabo čustvo, težava je agresija. Veliko se je drla v prazno, zato je potrebovala to jezo," misli Katarina Rešek, ki v njeni uporabi militantne ikonografije vidi lepo, zanimivo estetiko. "Popolno uporablja formo za izražanje vsebine," je razložila.

Zamegljen prehod med glasbo in politiko
Glavna slabost filma in narative je po mnenju Mihe Blažiča to, da megli prehod med glasbo in politiko. "Izvajanje glasbe in pisanje ni politika, ni politični aktivizem. Politični aktivizem je organiziranje ljudi na terenu."

M.I.A ni politična aktivistka, se strinja tudi Katarina Rešek. Vendar pa daje najboljšo stvar, ki jo lahko glasbenik da: "To, da spremeniš pogled na svet, da se zaveš, kako si velik in majhen naenkrat," je sklenila.

Snemala je dokumentarce
Matangi (Maya) Arulpragasam se je leta 1975 v Šrilanki rodila kot hčerka enega izmed ustanoviteljev razvpitega tamilskega gibanja za neodvisnost, Tamilskih tigrov. Ko je imela devet let, se je družina (brez očeta) preselila v London, kjer je Maya pozneje kot najstnica začela snemati dokumentarne filme.

Obisk rodne Šrilanke s kamero v roki je močno izoblikoval njen umetniški in politični čut, zato je začela ustvarjati glasbo z močnimi notami aktivizma. Po podpisu pogodbe z glasbeno založbo XL Recordings je postopoma prodrla med svetovne zvezdnice, a se je je zaradi političnega aganžmaja prijel sloves avtsajderke v svetu popularne kulture – od tega, da so jo uveljavljeni mediji zmerjali s "teroristko", ker je opozarjala na kršitve človekovih pravic v Šrilanki, do odmevnega nastopa na Superbowlu. (Na odru sta z Micki Minaj leta 2012 stali kot spremljevalni pevki v Madonninem nastopu. Ko je M.I.A. kameri pokazala iztegnjen sredinec, se je nanjo zgrnil korporativni bes organizacije NFL – v obliki tožbe za več kot 16 milijonov dolarjev.)

Pevkin tesni prijatelj Steve Loveridge je dokumentarni film sestavil z veliko količino nikoli videnih posnetkov iz pevkinega osebnega arhiva, ki jih je snemala vse od najstniških let. Z njegovimi besedami: "O Mayini zgodbi razmišljam kot o nekakšnem družbenopolitičnem dokumentu, pa tudi o resnično osupljivem življenjepisu osebe, ki je izkusila veliko bolj poglobljeno potovanje kot samo pot premočrtne slave." Njegov film tako v prvi vrsti ni zvezdniški portret ali subjektivna interpretacija neke kariere, prej intimen videodnevnik, ki se izogne največji pasti tega žanra – nečimrnosti.

"Najprej sem bruhala"
M.I.A je svoje arhivske posnetke prvič videla šele v prvi različici filma – in se nanje, kot je povedala prejšnji mesec v intervjuju za The Guardian, odzvala zelo čustveno. "Najprej sem bruhala, potem pa mi je bilo še štiri ali pet dni slabo. Tak šok je bil zame, kako intimni so bili posnetki naju z mamo, v domači spalnici ..." Ko je na letošnjem festivalu Sundance videla še končno različico, je sicer pripomnila, da "to ni film, ki bi ga posnela sama", češ da se ne osredotoča dovolj na njeno glasbo. A prav zaradi svojega širokega zornega kota bo film zanimiv za najširše občinstvo in ne samo za goreče oboževalce.

Tudi opozarjanje na kalvarijo begunstva
Njena življenjska zgodba je zgodba aktivistke, ki skuša svojo slavo uporabiti za opozarjanje na kalvarijo begunstva, zgodba gverilskega pristopa k ustvarjanju, zgodba priseljenke, ki mora odraščati v pogosto ksenofobnem okolju Anglije v osemdesetih.

Vabljeni k ogledu posnetka pogovora in fotoutrinkov. Foto: Miloš Ojdanić