Tema, ki se je Še vedno Alice loteva, na filmu ni neraziskana: samo v zadnjih letih smo lahko videli dve izjemni drami, Away From Her (2006) in Amour (2012), ki jima je poleg vsega drugega skupno tudi to, da sta svojima protagonistkama, Julie Christie in Emmanuelle Riva, v zameno za takten in obziren prikaz spopadanja z demenco prinesli nominacijo za oskarja. Lani je Julianne Moore naredila korak naprej - Akademija ji je zlati kipec tudi namenila (marsikdo ga je sicer interpretiral kot nekakšno "opravičilo" institucije, ki je igralko predtem že štirikrat nominirala, tudi za Vroče noči, pa jo vsakokrat pustila praznih rok).

Moorova je tudi v resnici osrednja os filma, pod katerega sta podpisana umetniška in življenjska partnerja, zdaj že pokojni Richard Glatzer in Wash Westmoreland, in obenem njegov največji adut. Igralka, ki veliko bolj kot v spektaklih (Igre lakote) blesti v koži psihološko krhkih junakinj (Magnolia, Ure do večnosti), se popolnoma zlije z likom Alice in se hkrati uspe izogniti pastem naivnega prikaza in melodrame, ki jih je v zgodbi - od katastrofalne diagnoze pa do morbidne ironije njene bolezni - ogromno.

Predvsem zaradi nje Še vedno Alice ne zdrsne v vode razčustvovane televizijske drame, ki bi se solzavo naslajala nad "boleznijo tedna". S tem nočem reči, da film igra predvsem na razumsko noto: nasprotno, Glatzer, ki se je tudi sam boril z degenerativno boleznijo, boleznijo gibalnih nevronov, absolutno meri na gledalčeva čustva.

Zgodba je preprosto linearna in k svoji temi pristopi brez okolišenja: Alice Howland (Julianne Moore) je univerzitetna profesorica na univerzi Columbia in že pri petdesetih ji grozi, da ji bo zaradi alzheimerjeve bolezni iz rok spolzelo vse, za kar je garala vse življenje. Kruta ironija je seveda v tem, da se je briljantna strokovnjakinja za lingvistiko od nekdaj ponašala s svojim obvladovanjem jezika, s tem, da jo"definira njen intelekt". (Akademska kariera ji je prinesla tudi izredno privilegirano, udobno eksistenco, do katere pa film nima nobene kritične distance.)

Napake" v sistemu so sprva majhne: pozabljena beseda, pozabljen obraz. Raztresenost srednjih let pač. Kmalu so spodrsljaji večji: Alice se izgubi sredi kampusa, kjer dela že desetletja, in pozabi recept, ki ga je imela v malem prstu. Že pred uradno diagnozo se s svojo erozijo spomina spopade sistematično, z natančnimi vprašalniki in seznami, ki na trenutke spominjajo na Guya Pearcea in njegov boj s pozabo v Mementu. Poznejši, nemočnejši različici sebe posname celo filmček z natančnimi navodili za samomor. (Drugi del tega prizora sledi, kot vemo, da mora slediti, in njegova tragedija ni v razpletu, ampak v spoznanju, kako zelo napačno je celo hladnokrvna, analitična Alice ocenila rušilno moč svoje bolezni.)

Še vedno Alice je natančen, umerjen film, ki mu uspe podati sočutje brez pomilovanja ali pokroviteljske drže do svojega subjekta - morda zato, ker čustvene odzive, jokave izpovedi in druge travme Alicine družine pušča ob strani (zaradi tega sicer vsi stranski liki ostajajo dvodimenzionalni). Moorova je navzoča v čisto vsakem kadru, pa čeprav proti koncu, ko bližnji odločajo o njeni usodi, zamegljena in potisnjena v ozadje. Direktor fotografije Denis Lenoir zamegljen fokus uporablja kot (sicer precej predvidljiv) vsebinski prijem, podobno kot nas preskoki v času vračajo v neko generično preteklost sončnih poletij in družinske idile. V nasprotju z drugimi "filmi o boleznih", ki jim radi očitamo preračunljivo spogledovanje z nagradami, scenarij k sreči Moorovi ne odmerja nobenega velikega, katarzičnega prizora zloma, samo počasen, srce parajoč zdrs v praznino.