Včasih ob pogledu na neizrazen obraz Nicole Kidman človek skoraj pozabi, da je z oskarjem nagrajena igralka. Foto: Reuters
Včasih ob pogledu na neizrazen obraz Nicole Kidman človek skoraj pozabi, da je z oskarjem nagrajena igralka. Foto: Reuters
Grace Monaška je 103-minutni hvalospev milini in samožrtvovanju Grace Kelly, s poroko upokojene ameriške filmske zvezde, ki je - tako film - lastnoročno ubranila status Monaka kot davčne oaze za tuje milijarderje. Foto: Kolosej
Hector in iskanje sreče je bil "iskreno rečeno, srhljiv film". Pa seveda ni grozljivka. Foto: Kolosej

Britanski odgovor na hollywoodsko zlobno tradicijo zlatih malin ima še duhovitejše ime: nagrada barfta je aluzija na najvišje otoško filmsko priznanje, bafto, ter seveda na bruhanje (ang. to barf). Za najslabšo igralko so teden dni po podelitvitvi baft izbrali Nicole Kidman, ki je "zagrešila" naslovno vlogo v solzavi, melodramatični biografski drami Grace Monaška.

T. i. "Britanska Akademija za usrane filme in grozno igranje" je letos že drugič počastila najslabše iz filmske produkcije prejšnjega leta; "leto 2014 se je izkazalo za izjemno letino gnilih filmov", ugotavljajo. Seznam nominiranih je celo tako grozen, da se "zdi mučenje z vodo (ang. waterboarding) v primerjavi z njimi kar privlačna opcija".

Grace Monaška niti ni bila majhen, pod preprogo pometen film: režiser Olivier Dahan (ki je, ne pozabimo, s svojo biografijo Edith Piaf Marion Cotillard pomagal do oskarja) ga je premierno predstavil na festivalu v Cannesu. Avditorij je zgodbo o poroki ameriške igralke z monaškim knezom menda spremljal v salvah smeha (komičnost seveda ni bila namerna), kritiki pa so film nemudoma razmrcvarili.


Žirija barft, ki je film prekrstila v Dis-Grace of Monaco, se strinja. "To je zgodba o boju pogumne ženske, ki se napreza za to, da superbogatim ne bi bilo treba plačevati davkov. Skoraj pogrešamo Diano."

Lani je namreč v glavnih kategorijah slavila biografska drama o "kraljici ljudskih src": film Diana režiserja Oliverja Hirschbiegla, po oceni barft "brca v temo bibličnih razsežnosti", je obveljal za najslabši film, Naomi Watts pa za najslabšo igralko. V isto serijo neuspešnih poskusov lahko mirno prištejemo W. E., zgodbo o Wallis Simpson in abdikaciji kralja Edvarda VIII., ki jo je (kilavo) režirala Madonna.

Najslabšega britanskega filma pri nas sicer nismo videli, je pa Pudsey the Dog: the Movie po besedah žirije "prometna nesreča": "Film o psu, ki je plesal na televizijskem tekmovanju. Bog nam pomagaj." David Walliams je bil zato, ker je psu posojal glas, nominiran za najslabšega igralca - a kaj, ko ga je posekal Simon Pegg, ki je nastopil v "iskreno rečeno, srhljivem" Hectorju in iskanju sreče. Pegg je po zaslugi tega filma "igralec, ki v celotni filmski zgodovini najbolj prosi za batine".

Cameron Diaz: slaba v glavni vlogi, slaba v stranski
Je pa veliki met letos uspel nesrečni Cameron Diaz: za najslabšo igralko je bila nominirana v Vročih posnetkih (žirija: "Imelo nas je, da bi si zlivali belilo v oči. In ušesa."), za najslabšo igralko v stranski vlogi pa v muzikalu Annie. Prav ta novodobna adaptacija klasike je postala najslabši ameriški film: menda je "tako sladkobna, da ogled lahko povzroči sladkorno bolezen tipa dva".

Za piko na i so podelili še nekaj "posebnih priznanj", denimo nagrado Dicka van Dyka za škandalozen naglas. Čast je doletela Russlla Crowa za "njegov resnično nedoumljiv" naglas v Zimski pripovedi.