27. januarja leta 1945 je Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti, Auschwitz-Birkenau; ta dan je bil zato pred desetimi leti izbran za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. A razumeti ga je treba širše, ne le kot dan spomina na grozote iz druge svetovne vojne. Ob vseh različnih oblikah nestrpnosti, ki nas obkrožajo še danes, se je dobro zavedati, da je spominjanje preteklosti opozorilo za danes in prihodnost.

Že v ponedeljek, 26. januarja, ob 20.40 na TVS 2 prihaja nemški film Čudežna otroka, večkrat nagrajena, v Ukrajino postavljena zgodba o prijateljstvu treh glasbeno nadarjenih otrok. Naslednji dan, 27. januarja, ob 22.30 na TVS 2, sledi srbski koprodukcijski film Ko se zdani mojstra Gorana Paskaljevića.

Znani sredin termin filma tedna - 28. januar ob 20.05 na TVS 1 - bo zasedel argentinsko-špansko-norveško-francoski film Wakolda, ki ste ga morda zgrešili na lanski izdaji festivala Liffe in ki si predstavlja povojno argentinsko usodo zloglasnega "angela smrti", dr. Mengeleja.

Nocoj ste že vabljeni tudi k ogledu dokumentarnega filma Spustila se bo noč, ki bo na sporedu na TV SLO 2 ob 22.35. V oddaji so zbrani posnetki vojakov snemalcev, ki so bili leta 1945 med osvoboditelji taborišč smrti, intervjuji z nekdanjimi vojaki, z Leonardom Berneyjem, enim prvih Britancev, ki so stopili v Bergen-Belsen, ter z Anito Lasker-Wallfisch, ki je preživela Auschwitz. To je zgodba o zgodovinskih grozotah, pa tudi o cenzuri. Leta 1945 filma Memory of the Camps zaradi povojne diplomacije niso dokončali, Padla bo noč pa je v resnici (tudi) film o njegovem nikoli zaključenem nastajanju.

Otroške žrtve poblaznele Evrope
Marcus O. Rosenmüller je film Čudežna otroka (Wunderkinder) posvetil milijonu in pol umorjenih judovskih otrok v času druge svetovne vojne. Glavni junaki so trije glasbeno izredno nadarjeni otroci, ki jih je povezovalo pravo prijateljstvo in ki je preseglo verske in nacionalne razlike. Vsi trije protagonisti, judovska violinska virtuoza Larissa (Imogen Burrell) in Abrascha (Elin Kolev) ter Hanna (Mathilda Adamik), talentirana nemška deklica, živijo v mestu Poltava v Ukrajini, piše pa se leto 1941. Njihov svet je sprva brezskrben, zapolnjuje ga ljubezen do glasbe, radost in otroška radovednost. Ko Nemci napadejo Sovjetsko zvezo, se otroci in njihovi starši soočijo s tveganjem, ki jih lahko stane življenje. Zaradi norosti odraslih se njihov svet obrne na glavo in nenadoma ne smejo biti več prijatelji.

Še srbska zgodba, prežeta z glasbo
V celovečercu Ko se zdani upokojenemu beograjskemu profesorju glasbe Miši Brankovu - igra ga vedno izjemni Mustafa Nadarević - povsem slučajno pride v roke kovinska škatla, ki so jo delavci odkopali na mestu medvojnega nemškega judovskega koncentracijskega taborišča Semlin. V škatli so shranjeni dokumenti in nedokončana glasbena partitura, ki jo je zakopal taboriščnik Isaac Weiss. Brankov iz dokumentov razbere, da je Issac Weis njegov oče. Njegova starša sta pred poslednjo potjo v taborišče otroka namreč zaupala srbski družini Brankov, ki je za Mišo skrbela kot za svojega otroka. Nova spoznanja o svojem judovskem rodu so za Brankova veliko presenečenje; po eni strani začne raziskovati, kaj se je v taborišču Semlin v Beogradu dogajalo, kakšna je bila usoda taboriščnikov, še posebej njegovih staršev, po drugi strani pa dokončuje skladbo Ko se rodi dan, ki jo je začel komponirati njegov oče, pa je ni mogel nikoli dokončati.

Wakolda, ki jo je Lucía Puenzo posnela po lastnem istoimenskem romanu, je postavljena v Patagonijo šestdesetih let, veličastno gorato pokrajino, posuto z jezeri in zaplatami snega, ki bi lahko statirala tudi za švicarske Alpe. Avtorica v nekakšni novodobni hagiografiji izmišljen zaplet in like prepleta z zgodovinskimi dejstvi o povojni usodi Josefa Mengeleja in drugih nacističnih zločincev, ki so zatočišče iskali v Južni Ameriki, ter pokaže, kako se lahko tudi največja pošast na videz povsem mirno asimilira v (navznoter gnilo) družbo.

Skrivnostni popotnik z nemškim naglasom, Helmut Gregor (Alex Brendemühl) spozna argentinsko družino in ji sledi v Bariloche, kjer nameravajo Eva, Enzo in njuni trije otroci odpreti počitniško hišo ob jezeru Nahuel Huapi. Družina, ki je videti kot iz kataloga, v skrivnostnem zdravniku znova prebudi obsedenost s čistostjo in popolnostjo. Njegove misli še posebej okupira dvanajstletna Lilith, deklica, za katero doktor meni, da je premajhna za svojo starost ...

Kaj pa na radijskih valovih?
Spominu na žrtve nacistične morije se bodo poklonili tudi ustvarjalci radijskega programa. V ponedeljek (26. 1.) ob 9.30 lahko na valovih Prvega programa prisluhnete oddaji Junaki našega časa, ki bo posvečena spominu na dva "slovenska Oscarja Schindlerja". Yad Vashem, osrednja svetovna institucija, zadolžena za negovanje spomina na holokavst, že več kot pet desetletij dopolnjuje seznam pravičnih med narodi, kamor vpisujejo vse tiste, ki so zastavili svojo glavo, da bi nekdo drug lahko ušel gotovi smrti. Na tem seznamu je danes že več kot 24 tisoč ljudi iz 45 držav, med njimi tudi sedem Slovenk in Slovencev.

Torkovo dopoldne je ob desetih rezervirano za informativno oddajo Intelekta. "Ko danes, 70 let po osvoboditvi Auschwitza, gledamo po Evropi, se zdi, da se navsezadnje le nismo prav veliko naučili. Na Švedskem gorijo mošeje, v Nemčiji Pegida pripravlja množične protipriseljenske demonstracije, anketa, ki so jo pred letom dni opravili v Franciji, pa je pokazala, da vsak drugi respondent misli, da muslimani ne sodijo v francosko družbo. In da vsak tretji verjame, da tam nimajo česa iskati Judje," opozarja avtor oddaje Goran Dekleva. "Vprašamo se torej lahko, kaj pomaga negovanje zgodovinskega spomina na civilizacijsko katastrofo, ko pa je logika apriornega in počeznega poniževanja, izključevanja in demoniziranja celih družbenih, etničnih ali verskih skupin, logika torej, iz katere je zrasel tudi holokavst, še kako pri življenju." Na to vprašanje bodo skušali odgovoriti v naslednji Intelekti. Gostje pred mikrofonom bodo filozof dr. Lev Kreft, publicist dr. Janez Markeš in zgodovinar dr. Peter Vodopivec.

Presunljiva življenjska zgodba Brede Kalef?
Judovska religiozna tradicija nas uči, da tisti, ki reši eno samo življenje, reši ves svet. To seveda zveni zelo lepo, ampak pravo globino te misli lahko najbrž izmerimo šele, ko slišimo konkretno zgodbo človeka, ki je bil rešen gotove smrti. Ko je imela Breda Kalef deset let in so Nemci napadli Jugoslavijo, ji je grozilo najhujše. Njenega očeta, enega najuglednejših beograjskih Judov, so nemudoma ubili, njena mama, Slovenka, pa se je v uri obupa po pomoč obrnila na Andreja Tumpeja, slovenskega župnika, ki je takrat služboval v srbskem glavnem mestu. Tumpej je tvegal in pomagal ter mali Bredi rešil življenje. In tedaj desetletna deklica je navsezadnje zrasla v eno največjih opernih zvezd Jugoslavije. Pela je s Placidom Domingom, dirigiral ji je Zubin Mehta, na grozo svojega otroštva je torej odgovorila tako, da je s svojo umetnostjo svetu poklonila čisto lepoto. Kalefovo so radijci pred mikrofon povabili v oddaji Intervju, 28. januarja ob 10.10. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.