To potrjuje s svojo igro kot nimfomanka iz naslova novega filma Larsa von Trierja, ampak v bistvu je to le najskrajnejši primer. Prvič sem zanjo slišal, ko je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nastopila z očetom, legendarnim (in razvpitim) francoskim kantavtorjem Sergom Gainsbourgjem v videospotu za pesem Lemon Incest. Imela je dvanajst let in z očetom sta napol naga ležala na postelji ter pela o »ljubezni, ki je nikoli ne bosta okusila,« kakor je to sama igralka pozneje pojasnila. Sledil je film Charlotte Forever (1986, Serge Gainsbourg), neke vrste Gainsbourgovo razkrivanje in (dobesedno) razgaljenje petnajstletne hčere, v katerem oba odigrata dramo neizpolnjenega incestnega hrepenenja.

Od treh njenih najstniških filmov, ki sem jih videl, se zdi tako v Charlotte Forever kot v Mali tatici (La petite voleuse, 1988, Claude Miller) predvsem pubertetni predmet poželenja, in oba filma zakrijeta njeno naravno simpatičnost. Edino v všečni moralki L'effrontée oziroma Nesramnica režiserja Clauda Millerja iz leta 1985 se ji uspe prebiti skozi vso erotizacijo moškega pogleda kamere in ustvariti prisrčen portret trmaste in osamljene punčke, ki jo mučijo epske težave zgodnjih najstniških let (»Zakaj moram biti jaz jaz?«).

Kako se počuti dekle
Ta simpatičnost je pomemben del njenega filmskega obraza. Težko je ostati neprizanesljiv do junakinj, ki jih igra, tudi v moralni nikogaršnji zemlji filma, kot je tesnoben The Cement Garden, ki ga je leta 1993 posnel njen stric Andrew Birkin po romanu Iana McEwana. V filmu spet gre za prepovedano poželenje, tokrat med bratom in sestro. McEwanova zgodba pripoveduje o otrocih, ki ostanejo sami v hiši po smrti staršev ter o nepremagljivi privlačnosti med starejšo sestro Julie, ki je igra Gainsbourgova in njenim bratom Jackom (Andrew Roberts). S kratkimi lasmi in vitko deško postavo je delovala androgino. Film se je skupaj z incestom poigraval tudi s spremenljivostjo spolnih vlog.

To je tisti film, v katerem ona pojasni, zakaj je sprejemljivo, da se dekle obleče kot fant, in ne obratno, z besedami, ki se jih da slišati na začetku Madonnine pesmi What It Feels Like For a Girl: »Dekleta lahko nosimo kavbojke, se kratko ostrižemo, oblečemo srajce in škornje, ker je o.k. biti fant. Ampak za fanta je ponižujoče, če je videti kot dekle, zato ker mislite, da je ponižujoče biti dekle. Ampak bi zares radi vedeli, kakšen občutek je to: kako se počuti dekle.« Te besede nameni svojemu zmedenemu bratu s šarmantno izzivalnostjo.

Tudi Joe, junakinja von Trierjeve Nimfomanke (Nymphomaniac, 2013) postane skozi film všečna: ženska, ki je žrtev lastne patologije, svoje (spet) prepovedane spolnosti. Ko pripoveduje Seligmanu, liku, ki ga igra Stellan Skarsgård, svojo življenjsko zgodbo, to počne s ponosom odpadnice, z zbranostjo človeka, ki je pretrpel niz ponižanj. Njen ponos, ko pove ženskam v skupinski terapiji za zasvojence s seksom, da je nimfomanka, je absurden in močno ganljiv. Izraža dostojanstvo popljuvanih.

Hkrati dvomim, da obstaja druga filmska igralka, ki bi bila videti tako sproščena v kadru, v katerem molči in opazuje, medtem ko se temnopolta moška z dvignjenima penisoma prepirata okoli nje.

Charlotte in Charlotte
Charlotte Gainsbourg zaseda podobno mesto v sodobnem filmu, kot ga je v prejšnji generaciji njena soimenjakinja Charlotte Rampling. Tako kot ona je Gainsbourgova nepredvidljiva igralka, ki upodobi nenavadne in pogosto transgresivne vizije provokativnih režiserjev in režiserk. Če je Nočni portir (Il portiere di notte /The Night Porter, 1974, Liliana Cavani) najmočneje označil kariero Charlotte Rampling, potem bodo filmi, ki jih je posnela s von Trierjem, verjetno označili kariero Charlotte Gainsbourg.

Igralki sta nastopili skupaj v dveh filmih. V von Trierjevi Melanholiji (Melancholia, 2011) sta celo mati in hči. Značilnejši film pa je Leming (Lemming, 2005, Dominik Moll), v katerem starejša igralka nastopi kot neke vrste duhovna vodnica mlajši in jo spremeni iz »popolne žene,« primerne mlade gospodične predmestnega srednjega razreda v nekaj vznemirjujočega in nespoznatnega.

Od nimfete do nimfomanke
Zagotovo je nenavadna igralka. Njen umirjeni glas in precizna dikcija, vsaj ko igra v angleščini, sta neskladna z njenim karakternim in ekspresivnim obrazom, ki na trenutke spominja na pankovsko kantavtorico Patti Smith. Lahko je miška ali levinja, tolažnica ali morilka. Njen obraz je lahko odkrit in nezmožen skriti občutke. Lahko je pa tudi vznemirjujoča maska, ki ne oddaja ničesar. Njena cela drža izraža neko globoko ranjenost. Odvisno od osvetljave in rakurza ter od zahtev vloge je razkošno mikavna, ali pa je videti kot najbolj izčrpana ženska na svetu.

Ima nekaj ikoničnega v sebi, kar je delno povezano z njenima ikoničnima staršema Jane Birkin in Sergeom Gainsbourgom. S sabo prinaša avro starega »novega« glamurja, ki je nekoč bil sestavni del tako imenovanega art filma. Ampak gre tudi za njo samo; za njen edinstveni videz in zmožnost, da postane organski del celote filma do te mere, da je film, v katerem nastopa, nepredstavljiv brez nje. Je pa tudi res, da prav zaradi tega ni igralka, ki lahko dvigne slab film.

Obstaja tudi nekaj prvinskega v njeni izbiri vlog. Lahko rečemo, da je igrala ves diapazon ženskih filmskih tipov: mladoletno nimfeto, androgino upornico, romantično potepuhinjo, usodno žensko, mater samohranilko, popolno ženo srednjega razreda, umetnico, filmsko zvezdnico, žalujočo mater, nimfomanko. Njen poseben dar je, da te like izpolni s toplim življenjem, tako da nikoli ne ostanejo le šablonski. Ko junak nekega filma reče za žensko, ki jo ona igra, da pooseblja »vsa dekleta, ki so mi zlomila srce«, to niso prazne besede in se ne bi nanašale na katero koli igralko.

Dekle z avtodroma
V filmu Patrica Laconta Felix in Lola (Felix et Lola, 2001) jo prvič vidi junak pa tudi gledalec, ko raztreseno vozi po avtodromu lunaparka, navidezno ravnodušna do vseh avtomobilčkov, ki se zaletavajo vanjo. Videti je kot sodobna različica »brezdomke« francoskega filma. Beži od starejšega moškega, ki ji je vzel otroka, ali vsaj ona tako trdi. Felix, ki je zaposlen v lunaparku, postane obseden z njo. Film je vse do »postmodernističnega« preobrata na koncu uspešno posodobljenje melodram poetičnega realizma, ki je cvetel v francoski kinematografiji pred drugo svetovno vojno.

Takrat bi Jean Gabin igral junaka, Michèle Morgan junakinjo, Michel Simon pa bi bil njen zlobni skrbnik. No, simpatični Philippe Torreton nima ukoreninjene tragičnosti Gabina, a Charlotte Gainsbourg leži avra takšne junakinje: sloka in nekako izgubljena, veliko kadi, redno laže. Dekle od nikjer. Lepa in neulovljiva je med kričečimi lučmi lunaparka, pristajajo ji besede kot: »Pogosto mi govorijo, da sem videti žalostna« in »Ali bi se ubil zame?«.

Manj fantazijsko figuro igra v filmu Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There, 2007) ameriškega režiserja Todda Haynesa, ki je v njej našel nekaj iskrenega in boleče človeškega. Igra Claire, francosko slikarko, ki se poroči z mačističnim in mizoginim igralcem Robbiejem (Heath Ledger), ki je eden sedmih variacij Boba Dylana v filmu. Od vseh režiserjev, s katerimi je snemala, je Haynes verjetno najbolj naklonjen ženskam. Pod njegovo režijo je njena igra odkrita in prisrčna. Ko jo Robbie snubi v neki kavarni, njen obraz izraža vse stopnje začetka ljubezni. Tako tudi izraža vse stopnje razočaranja umiranja ljubezni. Claire je moralno in čustveno središče filma: popolno človeško bitje med fragmenti Dylana.

V zadnjem filmu pokojnega francoskega režiserja Patrica Chéreauja Preganjanje (Persécution, 2009) je tiho pretresljiva. Chéreaujev film govori o globoko nesrečnih ljudeh, ki niso zmožni pomagati sami sebi ali drug drugemu. Zapušča moškega, ki ga igra Romain Duris. Posneta je v poltemi v zimskem plašču. Skozi komaj obvladane solze mu pojasnjuje, da ga zapušča zaradi tega, ker je edini človek, ki jo ljubi, takšno, kot je. »Nisem dovolj močna za to,« mu reče. »Tudi ti nisi.« Tako kot je bila zagotovo dekle z avtodroma, je tudi zagotovo ženska v dolgem zimskem plašču, ampak takšna, ki si jo lahko predstavljamo, da zares obstaja. Njen zadnji objem z Durisom je eden tistih klasičnih srce parajočih prizorov francoskega filma.