Oddaja Kinoteka v pogovoru s filmskimi strokovnjaki že tradicionalno kontekstualizira petkove (pozne) večere na prvem programu nacionalke.

Mateja Valentinčič se bo tako nocoj ob 23.05 o filmski melodrami pogovarjala s Tomažem Grušovnikom, docentom in znanstvenim sodelavcem na Univerzi na Primorskem. Petnajst minut kasneje lahko ujamete tudi prvi film iz cikla, ameriški celovečerec Na razpotju (Now, Voyager, 1942). 31. marca v istem terminu sledi Plinska luč (1944), 7. aprila pa še Neznankino pismo (1948).

Melodrama je tipično "ženski" film, ki tematizira žensko preobrazbo, po navadi tako psihično kot fizično, ter etično držo in emancipacijo. Vzcvetel je po II. svetovni vojni in tematiziral ključno povojno družbeno spremembo: preobrazbo vloge ženske v sferah javnega in zasebnega.

Bette Davis in (zgodnja) emancipacija prek žrtvovanja osebne sreče
Romantična drama Na razpotju (Now, Voyager) je veliki Bette Davis leta 1942 prinesel oskarjevsko nominacijo (na koncu je domov odnesel zlati kipec za glasbeno podlago). Čeprav igralka oskarja ni dobila, pa je film režiserja Irvinga Rapperja v zgodovino zapisan kot največja finančna uspešnica njene kariere.

Zvesta adaptacija romana je pripoved o plahi mladenki, ki jo okrutna mati že vse življenje terorizira in prižene na rob živčnega zloma. Psihiater Charlotte predpiše zdravljenje v sanatoriju, od koder se vrne prerojena, očarljiva in samozavestna. Na poti domov se zaplete v romantično avanturo z Jerryjem, ki ji zaupa svoje bitke z manipulativno ženo in hčerino boleznijo. Težkega srca, a sporazumno odideta vsak v svojo smer. Po vrnitvi iz sanatorija Charlotte znova trpi materino nasilje in se zaroči s premožnim vdovcem.

Ko nekega dne sreča Jerryja, prekine zaroko z vdovcem, zaradi česar se spre z materjo, ki jo hčerino uporništvo pretrese do točke, da doživi srčno kap in umre. Charlotte mora zaradi hude krivde nazaj v sanatorij ...

V sijajni klasiki melodrame se Bette Davis osvobodi vloge zatirane hčere in postane neodvisna ženska, a za dobro neuravnovešenega dekleta žrtvuje svojo srečo oziroma ljubezen. V žanru melodrame v 40. letih so bile značilne junakinje, ki so zapustile tradicionalne vloge in emancipacijo dosegle na svojevrsten način: pogosto tako, da so zavestno žrtvovale osebno srečo za neko bolj univerzalno, etično stvar. Naslov filma je sposojen iz pesmi Walta Whitmana The Untold Want: »The untold want, by life and land ne'er granted, / Now, Voyager, sail thou forth, to seek and find.«

Film, ki je prispeval besedo v angleško besedišče
V nasprotju z Davisovo pa Ingrid Bergman za svojo vlogo v naslednjem filmu iz cikla je dobila oskarja (in tudi zlati globus). Bergmanova in Charles Boyer blestita v Plinski luči (Gaslight), klasiki Georgea Cukorja iz leta 1944. Edinstvena mešanica kostumske melodrame, paranoične kriminalke, filma noir in gotske grozljivke je imela velik vpliv na film in celo na psihologijo, saj iz gledališke igre, po kateri je posnet film, izvira izraz »gaslighting«, zavajanje, manipulacija in poigravanje s posameznikovim umom. Kritik Emanuel Levy je našel vrsto vzporednic med številnimi sočasnimi filmskimi zgodbami, ki so podobni Cukorjevi; med njimi sta tudi Rebeka in Sum Alfreda Hitchcocka. Vsi govorijo o premožni ženski, ki ne opazi, da njeno življenje ogroža starejši sprevrženi moški, pogosto njen mož. Hiša, ki je v lasti ženske, se tako iz klasičnega simbola zatočišča spremeni v glavni vir groze.

Švedska igralka je tukaj nečakinja umorjene premožne primadone; dekle zapusti London in odide v Italijo na študij glasbe. Čez deset let se poroči s starejšim pianistom Gregoryjem Antonom, ki jo prepriča, da se naselita v tetini stari vili. Gregory s triki in lažmi sčasoma prepriča ženo, da se ji je omračil um, a njegovi pravi nameni nikomur niso povsem razvidni. Medtem stari znanec umorjene tete raziskuje Gregoryjevo preteklost in poskuša povezati Paulinega novega moža s starim zločinom ...

Tragedija neizživete ljubezni
Pismo neznanke je Joan Fontaine, ki je v njem odigrala glavno vlogo, vedno navajala kot svoj najljubši projekt. Pretresljiva mojstrovina Maxa Ophülsa je definirala melodramo, veliki hollywoodski žanr iz 40. in 50. let.

Zgodba je postavljena na Dunaj okrog leta 1900. Nekdanji koncertni pianist Stefan Brand (Louis Jourdan) se pripravlja na pobeg pred dvobojem. Služabnik mu ponoči izroči pismo neznanke. Med Stefanovim branjem se pred našimi očmi odvije tragična življenjska zgodba Lise Berndle (Joan Fontaine), ki mu v pismu izpove nesmrtno ljubezen in naniza trenutke njunih srečanj. V zrelih letih je Lise zaradi svoje stare ljubezni, Stefana, zapustila svojo družino - a Stefan je nikoli ni prepoznal kot ženske, s katero se je poprej že srečal. Do jutra Stefan zaključi branje pisma in se sooči z njenim možem.