Šablono je ustvaril Alfred Hitchcock s filmom Ptiči (The Birds) leta 1963. Od takrat so račune s človeštvom poravnavale žabe, podgane, opice, celo zajčki in v filmu Dan Živali (Day of the Animals, 1977, William Girdler) vse zveri, ptiči in kuščarji v severni Kaliforniji ter že večkrat psi.
V Belem bogu (Fehér isten, 2014) je prizor, v katerem trop pobeglih psov iz zavetišča teče po ulici in povzroči paniko. Ljudje bežijo, ženska se zaklene v avto in kriči. Nekateri padejo. Drugi bežijo s svojimi udomačenimi ljubljenčki. Trop vdre v koncertno dvorano in zavzame lože, medtem ko šolski orkester igra Wagnerja.
Izbruh divjega v tistem, čemur rečemo normalno življenje, je raison d'être oziroma razlog za obstoj takšnih filmov. To je nekaj, kar imata skupnega grozljivka in burkaška komedija: anarhija, ki jo prav tako ustvarijo bratje Marx, ko zreducirajo večer v operi ali večerjo v visoki družbi v kaos. Ko so živali tiste, ki povzročajo kaos in smrt, potem gre za užitek, ki je v veliki meri mizantropski. Saj ni dvoma, da so Hitchcocka zabavali napadi ptičev na ljudi (in še posebej na prestrašene otroke). In nedvomno je, da je to tudi za Mundrucza užitek, saj nedolžnih žrtev med ljudmi ni. Ubiti so le tisti, ki to "zaslužijo".

Ampak užitek je širši od le-tega. Gre za uživanje v človeškem strahu sploh. Ko psi zavzamejo koncertno dvorano, za hip vidimo prestrašene oči neke ženske. Čutil sem, da režiser tega ne prikaže zaradi empatije, ampak zaradi užitka v nelagodju bitja, ki se je še pred hipom čutilo najbolj privilegirano na svetu. To je maščevalna, sadistična plat revolucije in je usodno prepletena z ljudomrznostjo.

Vseeno ima Beli bog kar nekaj duše in na trenutke deluje veličastno. Gre za trinajstletno Lili (zelo dopadljiva Zsófia Psotta), ki jo mati pusti z očetom, medtem ko odide na službeno potovanje v Avstralijo. Težave se začnejo, ker oče ne mara njenega ljubljenega psa Hagena (igrata ga dva psa, Body in Luke). Ko neprijazna stanodajalka prijavi psa, prav tako neprijeten veterinarski inšpektor zahteva od Lilinega očeta globo, ker je pes mešanec. Nesimpatični oče to odkloni in zahteva od hčerke, naj se psa reši.

Lili ga vodi s sabo v šolo, kjer pride do konflikta z (neprijetnim) učiteljem glasbe. Končno ubogi Hagen konča sam na ulici, in film sledi njegovim pustolovščinam: prijateljstvu s še enim simpatičnim kužkom, odkritju tropa zapuščenih psov, bežanju pred konjederci. Pade v roke vzreditelja psov za borbe in konča v zavetišču.

Kot pri šimpanzu Cesarju v filmih o Planetu opic je tudi Hagenova zgodba o osveščanju in radikalizaciji. Postane vodja tropa psov, ki se obnašajo kot vojska. Upor psov upodobi teorijo revolucije marksističnega filozofa in revolucionarja Franza Fanona, ki je zapisal, da kolonizirani postanejo ljudje šele, ko ubijejo svoje kolonizatorje. V Belem bogu se psi z ubijanjem svojih mučiteljev otresejo pokornosti.

Med svojimi potepanji Hagen ne sreča niti enega dobrega človeka (v filmu je Budimpešta prikazana kot mesto, v katerem vsi prezirajo pse). Bodoče žrtve pasjega maščevanja se vrstijo: neprijazna stanodajalka, organizatorji pasjih borb, pazniki v zavetišču. Njihova zloba ima takojšen učinek na gledalca. In je malo preveč očitna; preveč lahko je pokimati in pomisliti, ja, takšni smo ljudje. Saj smo zaslužili, da nas nekdo uniči. Ampak Hagenove pustolovščine so tudi razburljive, prijateljstvo med njim in simpatičnim majhnim kužkom je ganljivo in ljubezen punčke do njega je prikazana prepričljivo in močno.

V svojih najboljših prizorih, na primer tistih, v katerih gre za pasje borbe, film obuja spomin na Jacka Londona, ki je še posebej v romanu Beli očnjak (White Fang) ustvaril za bralca ali gledalca svet, kot ga vidi in čuti pes. Film ima eno zares veliko podobo: Hagen, ki stoji nad psom, ki ga je v boju ubil, kot človek, ki ne more razumeti tega, kar je storil. Ta moment je tako izjemen, ker ne čutimo, da je žival počlovečena, temveč vsaj za en hip čutimo tako, kot bi to čutila žival.
Tisto, kar je najbolj privlačno in tragično pri psih, je njihova brezmejna ljubezen do gospodarja. Pokornost ima tragičen značaj, ampak je verjetno tisto, kar dela pse tako ljubljene. Film vsebuje neodpustljivo sentimentalen, a vseeno čudovit prizor, ki razkrije vso tragičnost pasje pokornosti. Rad bi rekel pokornosti nasploh, ampak film je najmočnejši, ko je najmanj alegoričen, ko se dobesedno ukvarja s pasjim življenjem. Med takšnimi prizori sem se počutil, da gledam velik film.