Mesto, ki kljubuje pa ni le film o tem klubu, marveč s svojimi izsledki sega tudi širše v družbeni in kulturnozgodovinski prostor mesta ob Savinji, poleg tega pa oblikuje tudi eno izmed izhodišč za nadaljnje raziskave popularne in alternativne kulture v Sloveniji. Dokumentarni film zapisuje in ohranja spomine na Kl(j)ub in vse druge podobne družabne prostore, ki so sčasoma prerasli v družbene prostore. Televizijsko premiero bo doživel danes ob 15.15 na drugem programu nacionalke. Ne zamudite ga!

Mladinski klub Celje je bil prostor, ki se je v času dinamične druge polovice 20. stoletja večkrat preoblikoval, od prostora, namenjenega angažiranju, in vstopne točke aktivizma mladink in mladincev, ustvarjalk in ustvarjalcev ter njihovega vključevanja v družbenopolitično kritično misel, do prostora, ki je isti sistem nažiral in se prek popularne in underground kulture usedal v turbulentni vrtinec sprememb, ki ga je v zadnji fazi delovanja ob izgubi podpore družbenopolitičnih elit nazadnje posrkala še komercializacija. Sledil je zaton, ki hkrati z desetletjem po zaprtju povzroča refleks, ki ga po eni strani pri posameznikih žene nostalgija, po drugi strani pa arhivska institucija prepoznava v tem fenomenu tudi potencial v ključnem razumevanju časa in sprememb.

Prostor raznolikih spominov
V decembru leta 2015 je bila v umetniški četrti v Celju, v galeriji AQ, odprta razstava Bili smo Kl(j)ub, ki je nastala kot zbir najrazličnejših fotomaterialov iz zasebnih zbirk tistih, ki so isti Kl(j)ub nekoč predstavljali, ga sooblikovali ali bili zgolj sopotniki oziroma naključni obiskovalci, Zgodovinski arhiv Celje pa je storil korak naprej in ustvaril zbirko, ki jo prepoznavajo kot vrednost, ki se je skozi Kl(j)ub oblikovala in preoblikovala v prostor raznolikih spominov, ki so pomembno vplivali na kolektivno identiteto mesta. V zgodovinskem arhivu so se odločili, da stopijo korak dlje in gradivo, ki se je nabiralo za razstavo, popišejo, digitalizirajo, hranijo in tudi naredijo dostopno. S formiranjem zbirke Kl(j)ub dobiva vrednost, ki se v okviru zakonodaje varuje kot kulturni spomenik. Film tem nastavkom zvesto sledi. Zgodovina dolgoročnih sprememb časa na makroravni se namreč lepo odraža tudi skozi mikroraven sprememb dogajanj neke točke v mestu. Kar je pravzaprav skoraj največ, kar lahko danes še storimo za ohranjanje spomina na ta in vse druge podobne družabne prostore, ki so sčasoma prerasli v družbene prostore.

Poleg tega pa film skozi prizmo pripovedovalcev izpostavlja tudi nujnost vzpostavitve umetniške četrti kot avtonomnega prostora, ki predstavlja presežek ne samo ustvarjalcem, ki jim nudi zatočišče, ampak tudi in predvsem njen pomen za samo mesto, ki se z njo promovira in navsezadnje tudi manifestira kot mesto.