Med najbolj znanimi filmi, v katerih je igral od leta 1961, ko je debitiral, so bili Bitka na Neretvi, Sutjeska, Nadštevilna, Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića itn. V bogatem televizijskem opusu je zaslovel z vlogami v serijah Kam gredo divje svinje, Vroči veter, Vrnitev odpisanih, Boljše življenje ...
Po letu 1990 je nekaj filmov tudi režiral, med drugim film Nataša, zadnjo vlogo pa je odigral leta 2011 v seriji Vonj dežja na Balkanu, ki jo je režiral, piše B92.
Pečat je pustil tudi v dveh slovenskih filmih, v filmu Jožeta Babiča Po isti poti se ne vračaj in v Peščenem gradu režiserja Boštjana Hladnika. Po junaku iz tega filma, Smokiju, je tudi dobil vzdevek, ki se ga je držal vse življenje. Na Slovenijo ga je vezal čustveni spomin na Bled, kjer je spoznal svojo ženo.
Njegove filme je videlo tudi občinstvo mednarodnih filmskih festivalov, kot so Karlovi Vari, beneška Mostra, Berlinale in Cannes. Med nagradami, ki jih je prejel v svoji bogati igralski karieri, velja omeniti nagrado volpi za najboljšega igralca, ki jo je na filmskem festivalu v Benetkah prejel leta 1967 za vlogo ciničnega partizana v črnovalovskem filmu Jutro režiserja Mladomirja Puriše Đorđevića. Med priznanji velja omeniti še zlato medaljo, ki jo je leta 1975 v Sorrentu prejel za vlogo v filmu Predstava Hamleta v Spodnji Mrduši. Leta 1995 pa je prejel še nagrado Pavla Vujisića za življenjsko delo za prispevek k jugoslovanskemu filmu.
Od igre k režiji
Leta 1991 je ustanovil produkcijsko hišo Cinema Design, devet let pozneje pa je stopil v ozadje kamere in se preizkusil tudi v režiji celovečernega filma Nebeška vaba, ki se je uvrstil v tekmovalni program Berlinala. Režije se je, po lastnih besedah, lotil zaradi nesrečnih okoliščin, ko je Nato bombardiral Srbijo, in se je želel odzvati z novo obliko izražanja. Nebeška vaba je na festivalih prejela več nagrad podobno kot njegov drugi celovečerec Nataša. Leta 2004 je začel snemati trilogijo - Jesen prihaja, Dunja moja, Konji vrani in Bledi mesec - na temo življenja v Vojvodini po I. svetovni vojni.
Pozneje je postala režija njegova prva ljubezen. Ko je pred osmimi leti obiskal ljubljanski Kinodvor, kjer so mu ob 50-letnici ukvarjanja s filmom posvetili dvodnevni program, je med drugim dejal: "Zame delo ni obveza, niti priložnost (kot v Ameriki), niti navada (kot v Angliji), niti prekletstvo, kot je pri nas. Zame je delo volja, trajanje in smisel življenja. Že zdavnaj sem se naučil, da lahko le z delom premagaš odtekanje let, kajti na koncu nas vse čaka večna tema … Vsi moji načrti so nerealistični, a jih uresničujem."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje