Ko rečem tolažba, mislim predvsem na namen umetnika ali tistih, ki so mu dali denar, da nas prepričajo, da bo vse v redu na koncu, da ni razloga za vznemirjenje, jezo ali skrb. Optimizem sam po sebi ni slaba stvar, ampak mora biti pošten. Tolažba, ki je pogosto čutimo v filmih, ki dobijo najvišje priznanje Ameriške filmske akademije, je v glavnem nepoštena. Filmi puščajo občutek, da se je umetnik lotil mogočno provokativne ali pretresljive tematike na nepošten način: ublaži jo, izgladi njene ostre robove, ali jo oropa konteksta in jo tako naredi bolj sprejemljivo za gledalce.

Ni presenetljivo, da najtemnejši in najneugodnejši novejši ameriški filmi niso imeli sreče, kar se tiče nominacij. Foxcatcher – boj z norostjo (Foxcatcher, 2014) Bennetta Millerja je nominiran za igro, izvirni scenarij in režijo, ne pa tudi za najboljši film. Sodobni film noir (v tem primeru dobesedno o ljudeh, ki živijo ponoči) Nightcrawler, režijski prvenec Dana Gilroya, je dobil nominacijo le za scenarij. Izjemna drama J. C. Chandorja o kompromisih, nepravičnosti in grehih, ki so del lova na ameriški sen, Zelo nasilno leto (A Most Violent Year), pa je ostal brez nominacij sploh.
Krvavi boben
Vseeno pa se med letošnjimi osmimi filmi v tekmi za oskarja najde marsikaj zanimivega; najdejo se v teh filmih tudi nekonvencionalne in netolažilne prvine. Najboljši med njimi nam ponujajo vsaj bežne utrinke nečesa temnejšega. Med njimi je film Ritem norosti. Ta vsebuje najučinkovitejšo podobo, ki sem je videl v filmih, ki letos tekmujejo za najvišjo nagrado Ameriške filmske akademije: boben in paličice, prekrite s krvjo bobnarja, ki jih uporablja.
To je sploh ena najboljših podob umetniškega truda in požrtvovalnosti, kar jih poznam. Ritem norosti (Whiplash, 2014) Damiena Chazella je najmanj prijazen film med osmimi, ki so letos dobili nominacije za oskarja za najboljši film. Film o mladem bobnarju in njegovem krutem mentorju, ki je podoben vaditelju v kakšnem filmu o ameriških marincih, je furijasto režiran in montiran na način, da vizualno obuja džezglasbo, ki jo liki igrajo. Ritem norosti se morda konča z zmago mladega junaka, ampak pot do te zmage je mučna. V tem filmu o sadomazohističnem odnosu mentorja in učenca je tolažba dobesedno krvavo dosežena.

Britanska kakovost, črnska vztrajnost
Popolno nasprotje sta dva "kakovostna" britanska filma tiste vrste, ki je všeč Ameriški filmski akademiji: lepo posneti in solidno odigrani resnični zgodbi, zrežirani brez kakšnega posebnega filmska navdiha; elegantna povprečnost. Teorija vsega (The Theory of Everything, 2014, James Marsh) spremeni življenje in delo briljantnega fizika Stephena Hawkinga v sladkorno peno lepih barv, lepih igralcev in premostljivih težav. Tako sam film kot tudi sicer impresiven Eddie Redmayne v glavni vlogi se preveč trudita očarati gledalca. Glavni problem s takšnimi filmi je, kako na platnu prikazati genialnost. Teorija vsega problema žal ne reši, tako da Hawkingovo delo – tisto, kar ga sploh dela pomembnega – ostane obrobno v zgodbi, ki vsebuje cel niz šablon romantičnih filmov.
Zanimivejši je film Igra imitacije (The Imitation Game, 2014, Morten Tyldum) o Alanu Turingu, ki je vodil dešifrante v londonskem Bletchley Parku med drugo svetovno vojno. Zanimiv pa je zgolj zaradi zgodbe o projektu, s katerim naj bi razvozlali nemški kodirni stroj Enigma, in zaradi tragičnega človeka, ki je to vodil, saj film sam po sebi ni izjemen. Film so napadli zaradi zgodovinskih netočnosti, še posebej v prikazovanju junaka, ki ga igra Benedict Cumberbatch. "Morda je najgorkejša ironija od vseh ravno ta, da so filmarji spremenili živahnega in učinkovitega Turinga v prav tisti tip cmeravega in slabotnega gejevskega moškega, ki ga homofobi tako radi sovražijo," je lani zapisal novinar Christian Caryl v reviji The New York Review of Books.

Tako kot Igra imitacije je bila tudi Selma temnopolte režiserke Ave DuVernay tarča napadov zaradi domnevne zgodovinske netočnosti, češ da je predsednik Lyndon Baines Johnson prikazan v preveč negativni luči, kar se tiče boja za državljanske pravice črncev. Zdi se mi, da je to reakcija na desetletja liberalnih hollywoodskih filmov, v katerih so črnce reševali belci. Gre za temnopolte umetnike, ki si želijo znova prilastiti črnsko zgodovino in jih moti pojem velikega belega očeta v Beli hiši. V tem primeru so morda v Selmi šli predaleč, ampak takšna so po navadi srečanja Hollywooda in zgodovine. Kar mi je najbolj všeč v tem odličnem filmu, je portret Martina Luthra Kinga, mlajšega (sijajni David Oyelowo, ki je sramotno ostal na cedilu, kar se tiče nominacij) ne kot svetnika, ampak kot pragmatičnega vodje političnega gibanja, ki razume, da je nasilje proti temnopoltim demonstrantom koristno, če se odvija pred televizijskimi kamerami in ga gleda vsa Amerika.
To, da Ava DuVernay ni bila nominirana v kategoriji za najboljšo režiserko, je še posebej škoda, ker bi človek pomislil, da je oskar ustvarjen prav za takšno polnokrvno in dramatično režijo v najboljšem ameriškem pripovednem slogu. Film je v pohodu leta 1965 iz mesta Selma v prestolnico Alabame Montgomery orisal ključno epizodo v boju za državljanske pravice. Uprizoritev spopada med demonstranti in policijo na mostu Edmund Pettus čez reko Alabama, tako imenovana krvava nedelja, je mojstrsko režiran: policijski masaker, posnet skozi vrtinčaste oblake solzivca, v katerem je policija uporabljala pendreka in biče, je pretresel Ameriko.

Iz Iraka v Zubrowko
Z realnostjo naj bi se ukvarjala tudi največja komercialna uspešnica med nominiranimi filmi, drama o iraški vojni Clinta Eastwooda Ostrostrelec (American Sniper, 2014), posneta po avtobiografiji pokojnega Chris Kyla, ameriškega specialca, člana elitnih SEAL- komandosov in najbolj smrtonosnega ostrostrelca v ameriških oboroženih silah. Eastwood predstavi ameriško vojno v Iraku zunaj vsakega političnega konteksta, in brez tega so vse vojne iste. Vseeno je, če gre za marince na Guadalcanalu leta 1942 ali za marince v Vietnamu petindvajset let pozneje. Na neki način je Ostrostrelec različica filma Zelene baretke (The Green Berets, 1968), nemogoč, propagandističen, stripovski film o Vietnamu Johna Wayna.
No, Ostrostrelec je pametnejši in bolje narejen film, kot je Waynov nesrečen (a zelo komercialno uspešen) ep. Ampak tudi tukaj imamo dobre fante (Kyle in njegovi tovariši) in slabe (muslimanske "divjake", ki se proti njim bojujejo, vključno s Kylovim alter- egom, arabskim ostrostrelcem Mustafo). Morda primerjava z Waynovo propagando ni prav na mestu, ker Eastwoodov film vsaj namiguje, da je iraška zadeva svinjarija, ampak se ne spominjam niti enega pozitivnega arabskega lika, razen tistih, ki služijo v ameriški vojski. Poveličevanje ameriškega vojaka kot bojevnika in človeškega bitja je popolno. Je pa boljše režiran in bolj osredotočen od nekaterih prejšnjih Eastwoodovih filmov in Bradley Cooper, igralec, ki, kar se mene tiče, ni pustil do zdaj kakšnega vtisa, je odličen v glavni vlogi.
Grand Budapest Hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014) Wesa Andersona na prvi pogled ponuja beg iz stvarnosti v slikoviti, umetni svet izmišljene vzhodnoevropske dežele Zubrowka. Ampak to je komedija v najpristnejšem smislu: le ton jo dela za komedijo. Ta zgodba o spominu, izgubi, prijateljstvu, staranju, nasilju in neustavljivem toku zgodovine bi lahko mirno imela tudi tragičen ton. In čeprav Andersonov izmišljeni svet nima čustvene zapeljivosti filmov kakšnega Josefa von Sternberga ali Federica Fellinija, zaradi njegovega mojstrskega obvladovanja tempa, barv, zvoka in glasbe se je filmu težko upreti.

Dozorevanje
Filmu Fantovska leta (Boyhood, 2014), ki ga je režiser Richard Linklater snemal več kot dvanajst let, da bi nam uprizoril življenje fanta od sedmega do devetnajstega leta, je bilo usojeno, da postane neke vrste mejnik ameriškega neodvisnega filma. V pristopu je ta film čisto nasprotje intenzivne in osredotočene Selme. Deluje sproščeno kot Bildungsroman, sestavljen iz podrobnosti in dogodkov, ki imajo kumulativno moč. Njegovo sporočilo, da življenje teče dalje in vedno ponuja nove možnosti, bi lahko bilo neznosno banalno, če ne bi bilo lika matere, ki jo igra Patricia Arquette. To žensko, ki je sama vzgajala otroka in ji je iz sebe uspelo nekaj narediti, zadnjič vidimo v solzah in samo, ko jo oba otroka zapustita. Njeno spraševanje, ali ni življenje obetalo več, je dobrodošel prizor streznitve v filmu, ki bi bil sicer preveč malomeščansko optimističen in brezbarven.
Tako kot Fantovska leta je tudi Birdman (Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance) Alejandra Gonzáleza Iñárrituja nekaj posebnega, film, ki naj bi nas prepričal, da je v celoti posnet brez rezov (seveda ni). Od prvega kadra film ustvari iluzijo enega dolgega nepretrganega premika kamere; kader sekvenca (ali sekvenca, posneta brez rezov), ki dve uri sledi Rigganu Thomsonu (Michael Keaton), igralcu, ki je nekoč bil zvezdnik v vlogi super-junaka iz naslova. Zdaj se ukvarja s problematično broadwaysko predstavo, s katero bi si rad povrnil samospoštovanje in spoštovanje svoje uporniške hčere in občinstva. To je zabaven, občasno provokativen film, odlično odigran. Njegovo primerjanjue Hollywooda in gledališča, komerciale in umetnosti je pa precej površno in očitno. Ampak iluzija neprekinjenega gibanja kamere ustvari občutek sna, v katerem prostor in čas postaneta varljiva. In Iñárritu ustvari pravo kemijo med sijajnimi igralci. Kot večina tekmovalnih filmov je prej dober kot ne.