Drevi ob 21.00 bodo na 1. programu Televizije Slovenija premierno predvajali dokumentarni film z naslovom Klanec do doma.

Zgodba o spreminjanju pokrajine, navad in življenja v cerkljansko-idrijskem hribovju ter stavbni dediščini je po knjigi oživela tudi v filmu, pri katerem so kot avtorji in sodelujoči sodelovali predvsem ljudje z območja, ki ga je v sliki in besedi opisal Rafael Terpin: arhitekt Cveto Koder, geolog Jože Čar, zgodovinar Janez Kavčič, zobozdravnik in fotograf Rafael Podobnik, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Matjaž Mrak, upokojena babica Matilda Krajnc in mnogi domačini iz tega okolja. Montažer filma je Jurij Moškon, eden najvidnejših slovenskih ustvarjalcev na področju montaže.

Ustvarjalci filma so se na poteh po cerkljansko-idrijskem hribovju pridružili akademskemu slikarju Rafaelu Terpinu, ki že dobra štiri desetletja zbira podobe tamkajšnje pokrajine, kmečkih stavb in hribovskih domačij.

Zbirko številnih risb in zapisov je predstavil v knjigi Klanec do doma, ki je bila tudi navdih za istoimenski dokumentarni film. Štiri desetletja, ujeta v njegovih skicah in opažanjih, in podobe današnje pokrajine, približajo spremembe življenja v teh krajih; številne hiše na Terpinovih risbah so še bile dom tamkajšnjim prebivalcem, danes pa so zapuščene in počasi propadajo.

Vsaka hiša, vsaka ruševina ima svojo zgodbo. Od mnogih je zdaj ostal le še kakšen kamen, portal, zapuščeno ognjišče. Na Trpinovih slikah so hiše takrat še stale, v mnogih so ljudje še živeli.

Varna shramba spominov na dediščino
Knjiga Klanec do doma, ki je bila izhodišče in navdih za nastanek filma, je ne le zbirka drobnih umetnin, ampak tudi varna shramba spominov na dediščino, ki se izgublja, prenekateri zaklad pa je že nepreklicno izgubljen in po Terpinovi zaslugi vsaj pozabljen ne bo. Knjiga že z naslovom nakaže vsebino: prinaša 262 risb kmečkih stavb in samotnih domačij ter prav toliko besedil pod risbami, ki nepoznavalca uvedejo v pokrajino, ki jo je avtor prehodil po dolgem in počez.

Domačije iz enainšestdesetih vasi - od Vojskega, Kanomlje, Idrijskih Krnic, Stopnika, Trebuše, Čepovana, Lokovca, Grudnice na eni strani Idrijce ter Šentviške planote, Bukovega, Zakojce, Novakov, Cerkljanskega vrha in Otaleža na drugi strani Idrijce ter do Črnega vrha, Zadloga in Otlice - odslikujejo podobo , ki jo je avtor zarisal v štiridesetih letih svojih popotovanj, gre pa večinoma za danes zapuščene in propadajoče domačije.

Najstarejše slike domačij so bile narisane že v začetku šestdesetih let, avtor pa je v knjigi upodobljene domačije enotno izrisal v letih 1997 do 2003. Risbe so izdelane s tušem in čopičem, v črni barvi, kakršna je tudi usoda premnogih hribovskih domačij na tem koncu. Risba je dokumentarna, slog pa se precej razlikuje od Terpinovega znanega sloga slikanja, gre za predvsem dokumentarno gradivo, ki pri vsaki risbi prinaša še hišno ime, hišno številko, letnici, ko je domačija bila upodobljena, ter kratko zgodovino hiše ali občutja ob obisku.

Kot je zapisal avtor, knjigo podarja v spomin hribovcem in njihovim domačijam, ki so največkrat bile obešene v kakšen breg. Njihova lepota peče in boli, naj ostane vsaj nekaj za njimi.