Neil Patrick Harris je ljubljenec mlajšega občinstva predvsem po zaslugi serije Kako sem spoznal vajino mamo, hvalijo pa ga tudi kritiki: pozitivne ocene je dobil tako kot voditelj tonyjev kot voditelj emmyjev. Foto: EPA
Neil Patrick Harris je ljubljenec mlajšega občinstva predvsem po zaslugi serije Kako sem spoznal vajino mamo, hvalijo pa ga tudi kritiki: pozitivne ocene je dobil tako kot voditelj tonyjev kot voditelj emmyjev. Foto: EPA
Največkrat retvitani "selfie" v zgodovini: preprosta domislica, ki jo bo letos težko prekositi. Foto: Twitter
Edini letos nominirani film, ki se mu v ZDA obeta res dobra gledanost, je Ostrostrelec (American Sniper) Clinta Eastwooda.

Med osrednjimi oskarjevskimi nominiranci so letos med drugim kritiško hvaljene zgodbe o odcvetelem filmskem zvezdniku, ki si skuša vrniti umetniško kredibilnost (Birdman), o psihološki vojni med mladim bobnarjem in njegovim sadističnim mentorjem (Ritem norosti) ter o mulcu, ki odrašča sredi bolj ali manj povprečne ameriške družine (Fantovska leta). Vsi našteti so t. i. "anti-blockbusterji", ki v letu, ki je imelo že tako ali tako enega najnižjih obiskov kinodvoran v bližnji preteklosti, niso pritegnili ogromno gledalcev.

Ellen bo težko prekositi
To bi lahko pomenilo precejšnjo težavo za televizijo ABC in njen prenos podelitve oskarjev, ki bo na sporedu 22. februarja. Spektakel ima praviloma najboljšo gledanost v letih, ko Američani lahko navijajo za visokoproračunske spektakle tipa Avatar ali Titanik. Tokratni voditelj Neil Patrick Harris je pred velikim izzivom tudi zato, ker je Ellen DeGeneres lani izpeljala najbolj gledan šov v zadnjem desetletju (našteli so 43,7 milijona gledalcev).


"Ko ima občinstvo med nominiranci film, ki so ga dejansko videli in za katerega lahko navijajo, je to zanje seveda bolj zanimiva izkušnja," je preprosto enačbo za Los Angeles Times razložil medijski analitik Paul Dergarabedian.

Nepremagljivo leto Titanika
Čisto preverljivo dejstvo je, da je gledanost podelitve boljša v letih, ko so za najboljši film nominirani dobro gledani celovečerci. Tako ni presenečenje, da je najbolj gledana podelitev v zgodovini tista leta 1998, ko je 11 kipcev domov odnesel Titanik, spektakel s skoraj dvomiljardnim zaslužkom v kinematografih.

Letos ni niti eden od osmih nominiranih filmov v ameriških kinematografih prekoračil meje stotih milijonov zasluženih dolarjev. (Lani so bili taki filmi štirje). Še več: njihov skupni zaslužek v ameriških kinih je daleč najnižji, odkar je akademija svojo glavno kategorijo razširila na do 10 nominirancev.

Fatalistične prognoze
"Če bi moral staviti, bi stavil na padec števila gledalcev," priznava še en medijski analitik Brad Adgate. "Krivda je tudi pri vzorcih gledanja: ljudje so manj zvesti tradiciji kot včasih. Še vedno pa bo to najbolj gledana stvar na televiziji po NFL-u."

Solidna gledanost pa za v Hollywoodu nastanjeno ameriško akademijo pomeni vsakdanji kruh: 92 milijonov dolarjev, kolikor po navadi zaslužijo s podelitvijo, se praviloma nateče od prodaj pravic za prenos v tujino. Najmanjša gledanost podelitve v zadnjem desetletju je bila leta 2008, ko je samo 32 milijonov ljudi spremlajlo boj, v katerem so se za kipce potegovale "temne" zgodbe Tekla bo kri, Ni prostora za starce in Michael Clayton.

Večno dvorjenje mladim
Seveda pa ne štejejo samo filmi, ampak tudi voditelj prireditve. Čeprav so se leta 2011 za oskarja potegovali sami za množice zanimivi filmi - Izvor in Črni labod sta bila dva taka - so ljudje preklapljali zaradi boleče nerodnega voditeljskega para, Anne Hathaway in Jamesa Franca. A akademija vseeno očitno meri na mlade: Ellen je lani generaciji "tviterašev" na dušo pihala z zvezdniškim "selfijem" in z naročanjem pice za avditorij, letos pa je bil Neil Patrick Harris verjetno prav tako izbran z mlajše občinstvo. (Povprečna starost gledalca oskarjev ostaja visoka - še leta 2000 je bila 45 let, zdaj je že 52,2 leta - in akademija se trudi prenos nekako "prodati" skupini med 18. in 49. letom).