Bo raznolikost tudi osnovno vodilo severnokorejskega "Netflixa"? Spletni portal NK News poroča, da v Severno Korejo prihaja ponudnik vsebin na zahtevo; ljudje si bodo lahko oddaje predvajali preko vmesnika, ki se imenuje Manbang (v korejščini: "povsod" oz. "v vse smeri"). Novotarijo je napovedala osrednja korejska televizija (KCTV); obljubljajo, da bo imel novi ponudnik v arhivu dokumentarce, ki so nastali v produkciji države, pa tudi programe za učenje angleškega in ruskega jezika.

Naprava bo Severnim Korejcem prinašala tudi pet postaj televizije, sprotne vesti o Kim Džong Unu in pregled lokalnega časopisja. Čeprav se bo dalo po arhivu vsebin brskati podobno, kot to mi lahko počnemo na Netflixu, pa Manbang nikakor ni povezan s svetovnimi ponudniki vsebin na zahtevo, in ga v celoti financira država.

Glede na to, da večina Severne Koreje nima dostopa do interneta, je seveda vprašanje, ali bo novi sistem v praksi zares deloval - ali pa smo samo priča propagandi in imitiranju internetne kulture. Prve napovedi obljubljajo, da bodo uporabniki lahko video na zahtevo gledali ne le v Pjongjangu, pač pa tudi v Sinudžuju in Sarivonu.

Južnokorejski komentatorji so poročilo svojih sosedov proučili in menda je tehnologija videti pristna, čeprav "je težko oceniti kakovost vsebin in internetne povezave".

Organizacija Amnesty International sicer ugotavlja, da večina Severnih Korejcev nima nobenega dostopa do spleta; obstaja le nekakšen domači "splet", kvangmjong, ki omogoča dostop do e-pošte in peščice domačih spletnih strani. Tujci lahko na letališču kupijo SIM-kartice, ki jim omogočijo telefoniranje v tujino in uporabo svetovnega spleta.

Obstaja tudi posebna veja severnokorejskega obrambnega ministrstva, t. i. Biro 27, ki se ukvarja z iskanjem nezakonitih frekvenc mobilne telefonije. Vsak domačin, pri katerem odkrijejo pretihotapljen mobilni telefon, tvega zaporno kazen ali vozovnico za delovno taborišče.

Severnokorejska televizija je novo pridobitev v svojem prispevku opisala kot "izboljšavo za življenja državljanov in otrok". "Otroci po navadi sitnarijo, da bi nove videe po objavi radi videli še enkrat, čemur je bilo doslej težko ugoditi," je za prispevek povedal Kim Geun Hee, učitelj v sirotišnici v Sarivonu. "Zdaj smo veseli, ker jim filme lahko predvajamo še enkrat, in otroci v tem uživajo."