Prvič po letu 2006 in mojstrovini Veter, ki trese ječmen se Ken Loach obrača k Irski: natančneje, k razpotju med svetovljanstvom in družbeno represijo, na katerem se je država znašla po osamosvojitvi izpod britanske oblasti v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Zgodbo nekega kraja in časa zgosti v literarizirani osebi Jamesa Graltona, ljudskega junaka in zgodovinske osebnosti, za katero niste verjetno še nikoli slišali. Preprost fant iz zahodne pokrajine Leitrim je dvajseta leta preživel v New Yorku, nato pa se vrnil v rodno vas in tam ustanovil delavsko skupino, predhodnico poznejše komunistične stranke. Sestajali so se v krajevnem kulturnem domu, ki so ga s prostovoljnim delom obnovili, nato pa v njem prirejali brezplačne tečaje plesa, petja, slikarstva in zgodovine. Ta nenadzorovana "razpuščenost" je lokalno cerkveno oblast ujezila do te mere, da jim je Graltona po daljšem pregonu uspelo aretirati in brez sodnega procesa deportirati v ZDA, od koder se nikoli ni vrnil.

Vzporednice z marsikatero novodobno zgodbo so namerno jasne, Loach ostaja jezen in zvest svojemu političnemu aktivizmu, film pa skozi motive petja in plesa vseeno ohranja malo lahkotnejši, manj turoben ton, kot bi ga izbrana tematika lahko narekovala. K temu nemalo pripomore naravna karizma Barryja Warda, na tej strani Rokavskega preliva malo manj znanega igralca iz Dublina, ki je za slovensko premiero filma za eno popoldne v Ljubljano pripotoval iz Italije, kjer že snema svoj naslednji film. Pravi, da je pri nas že bil pred kakimi desetimi leti in z nahrbtnikom ter da bi se rad vrnil. Po Jimmyjevem domu bo to sicer težje počel anonimno ...

Film Jimmyjev dom (Jimmy's Hall) si lahko ogledate v ljubljanskem Kinodvoru, več o njem pa v spodnjem klepetu z glavnim igralcem.

Jimmyjev dom je zgodba, postavljena v kontekst in povedana s tonom zgodovinske drame, obenem pa bije v oči, da skuša načenjati še danes pomembne teme. V čem vidite aktualnost te skoraj sto let stare zgodbe, glede na to, da RKC v vsakdanjem življenju posameznika le nima več tako močne vloge? V tem, da so še vedno na oblasti bogati?

Natančno v tem je bistvo. Čeprav nekoč močna institucija Cerkve počasi izgublja svojo moč, še vedno obstaja popolnoma enak sistem kot v časih Jimmyja Graltona pred osemdesetimi ali stotimi leti. Zamenjale so se samo uniforme. V filmu je "vsemogočna" duhovniška halja, ampak to bi se zlahka dalo zamenjati za vojaško uniformo ali vseprisotno birokracijo. Isti sistem, druga uniforma. Eno od pomembnejših vprašanj tistega časa je bilo tudi v zvezi s tem, kdo ima v lasti zemljo; spomnite se samo prizorov, v katerih deložirajo najemnike. Žal se podobne stvari danes na Irskem redno dogajajo; celo gospodarstvo se seseda ravno zaradi lastnine, torej zemlje. Tako da se v resnici ni spremenilo ravno veliko.

Soscenarist filma Paul Laverty je na to temo izjavil nekaj zanimivega: "Kar je Katoliška cerkev v tridesetih počela na Irskem, danes počnejo mediji." Se strinjate s tako interpretacijo? Da so zdaj mediji tisti, ki determinirajo javni diskurz?

To je zelo tehtna ideja. Točno za to gre, za nadzor informacij. Izobrazba je bila na Irskem popolnoma v domeni Katoliške cerkve in tako so lahko nadzirali, čemu so bili ljudje izpostavljeni. Njihov medij je bila prižnica in lahko so diktirali diskurz, kot to danes počnejo mediji. Paul je to dobro povedal; pameten fant je. (Smeh.)

Je film res samo irska zgodba ali pa nemara tudi zgodba o tem, kako je deželo tudi po razglasitvi neodvisnosti Velika Britanija skušala obdržati na kratkih vajetih? Filmi z irsko tematiko pogosto tematizirajo notranjo razklanost države, tukaj pa se zdi, da je Loach kritičen širše ...

Hm, to se iz filma da razbrati, ampak ni pa telo pomembna tema. Ne zdi se mi, da bi bil Loach izrecno kritičen do Velike Britanije in britanske politike - prej do zahodnjaške kulture in univerzalnih bitk za premoč. Je pa Velika Britanija eden od bolj uspešnih širilcev sistema, ki obstaja tudi na Irskem. Prej gre za kritiko strukture oblasti kot pa specifično Anglije.

Ko je film gostoval na festivalu v Cannesu, ste se o njem verjetno pogovarjali z novinarji z vsega sveta. Ste imeli občutek, da - glede na to, da ima politična desnica v številnih evropskih državah vse večjo moč - v nekaterih državah sporočila padejo na še plodnejša tla kot v drugih?

Težko je presoditi, ker po navadi ne vidim, kako izpadejo intervjuji, ki sem jih dal. Ampak novinarji, s katerimi sem se cele dneve pogovarjal v Cannesu, so vsi delovali inteligentni in artikulirani. Tistih nekaj intervjujev, ki sem jih prebral, so bili za rumene revije in zelo poenostavljeni. Po mojem mnenju je to posledica organiziranega stremljenja k poneumljanju ljudi in temu, da se jih pušča v temi. Ker je desnica vse uspešnejša in v veliki meri nadzoruje medije, gre morda res ... ne toliko za zaroto, ampak za novo resničnost.

Vloga v filmu Kena Loacha je najbrž izpolnitev sanj vsakega igralca. Kako človek torej dobi to službo? So vas poklicali na avdicijo? Koliko tekmecev ste morali premagati?
Skozi več krogov avdicij sem moral. Na spletu sem videl oglas neke casting agencije in začel tečnariti svojemu agentu, naj me spravi na avdicijo. Loach, ki po navadi poskuša najti igralce iz točno tistih krajev, kjer se določen film odvija, je takrat iskal ljudi iz zahodne Irske, ampak na neki točki je sklenil mrežo vreči malo širše in na avdicijo sprejeti tudi Dublinčane, če le nimajo premočnih naglasov. Tako sem začel poudarjati svoj "zahodnjaški" rod - moj oče je iz tistih krajev - in nadlegoval agenta, dokler me ni spravil na avdicijo. Službo mi je režiser ponudil šele po petih ali šestih avdicijah - ampak tako on to vedno počne. Zanaša se na precej intenzivne, skupinske, improvizirane avdicije; na tisti točki namreč še ne dobiš scenarija, to pride veliko pozneje.

Kako nato poteka delo na snemanju? Je Loach perfekcionist, ki sili igralce prizor ponavljati toliko časa, dokler ne odigrajo natančno tako, kot si je on zamislil, ali pa je odprt za improvizacijo in preizkušanje različnih pristopov?

Tega še vedno ne znam čisto pojasniti. Veliko je improvizacije, ampak večina tega, kar potem konča na platnu, točno sledi scenariju. Da ti torej priložnost, da z improvizacijo po svoje prideš do prizora, potem pa ključni trenutek odigraš tako, kot je zapisano v scenariju. Ampak na snemanju je dovolj sproščen in prilagodljiv, da opazi, če nekaj učinkuje oziroma ne, in potem to vključi v film ali izreže iz njega. Film je stalno spreminjajoča se entiteta; zavest, da režiser ni preveč tog in ima realističen pogled na potek snemanja, je pomirjujoča.

Veliko je bilo napisanega o tem, da je Jimmyjev dom menda Loachev zadnji celovečerni film, v resnici pa se režiser glede tega noče dokončno izreči. Imate kakšne informacije "od znotraj"?

Nobenih informacij iz prve roke nimam, ne. Toliko veste kot jaz. Žalostno je bilo slišati, da bo to njegov zadnji film ... Ampak mislim, da je, potem ko ga je dokončal in poslal v kinematografe, posredno že priznal, da je bilo vse skupaj samo kampanja, da bi lažje pridobil sredstva za produkcijo. Je pa to menda njegov zadnji film s tako velikim razponom in proračunom, češ da se bo raje osredotočil na manjše projekte, mogoče dokumentarce.

Kakšno vlogo imajo predpriprave in proučevanje lika, kadar ima človek vlogo resnične zgodovinske osebnosti? Če prav razumem, o "resničnem" Jimmyju Graltonu ni znanega veliko, vsaj po osebni plati ne. Koliko se počutite dolžnega kar najbolj približati temu, kakršen je v resnici bil? Ali pa je oseba, s tem da stopa v film, že v naprej obsojena na določeno mero literarizacije, kar igralcu pri njenem upodabljanju pušča tudi relativno svobodo?

Če igraš resnično zgodovinsko osebnost, moraš ubrati zelo drugačen pristop. Tukaj, kot ste omenili, nismo imeli veliko zgodovinskih virov, in zato veliko bolj proste roke za interpretacijo. Na zahodu Irske, kjer smo snemali, je bilo veliko ljudi, ki se še spomnijo zgodb o Jimmyju Graltonu, in nekatere od njih sem skušal vplesti v vlogo. Nekdo mi je na primer povedal, da je bil tiste vrste človek, ki se čisto nezavedno veliko dotika sogovornika, in to sem skušal čim bolj naravno vključiti v film.

Zunaj meja Irske ni za zgodovinsko osebnost Jamesa Graltona slišal še praktično nihče. Je na Irskem kaj drugače ali pa je bil izpuščen iz zgodovinskih knjig?

Ne, skoraj nihče, ki sem mu razlagal o projektu, ni vedel, o čem govorim. Je pa bilo, kot sem že omenil, v Graltonovih krajih, kjer smo snemali, ogromno statistov, ki jih je režiser osebno nabral in ki so poznali anekdote in Graltonovo izročilo. Na križišču, kjer je stal prvotni Dom, vsako leto celo organizirajo manjšo proslavo, ki pritegne 50, morda sto ljudi. Spomin nanj torej skušajo obdržati živ, a gre za zelo krajevna prizadevanja.

Kaj je bil največji izziv pri ustvarjanju vloge? Kako ste z Graltona naredili lik, ki je verjeten in življenjski, čeprav je v celoti pozitivna osebnost, do konca altruističen in predan svojemu poslanstvu? Kako ga upodobiš tako, da je plemenit, ne pa tudi naiven?

Vsi zgodovinski viri potrjujejo, da je bil tak. Črno-belo bi bilo najbrž res nepoštena oznaka, a Jimmy je imel precej jasna stališča do sveta in jih je tudi dejavno širil. Toda bil je tudi velik svetovljan, človek, ki je potoval veliko več, kot je bilo v tistih časih v navadi; ko se film začne in se je vrnil domov, je videl že ogromno sveta in se ukvarjal z najrazličnejšimi stvarmi. S svojimi sokrajani je samo skušal deliti svojo širino, kar ga je samodejno postavilo na nasprotni breg Cerkve; ni jim bilo všeč, da se je kar naenkrat pojavil nekdo z velikimi idejami, ki se jih ne bo dalo nadzirati. Čim več sem se skušal naučiti o New Yorku v 20. letih prejšnjega stoletja; pred zlomom borze je bil to neverjetno vrveč, živahen kraj, ogromna metropola. Ko se vrne na zaspano irsko podeželje, je v Jimmyju toliko življenjske energije, da ne ve, kam bi z njo.

Če že Jimmy nima temne plati, pa jo ima prav gotovo oče Sheridan. Po eni plati je prikazan kot neizprosen, dogmatičen vladar, po drugi strani pa kot človek, ki spoštuje svojega nasprotnika in moč njegovih prepričanj. Je zaradi tega pravzaprav še večji negativec? Ker lahko razume Jimmyjevo stališče, a se ga vseeno odloči uničiti?

V mojih očeh je zaradi tega boljši človek, saj nima nataknjenih plašnic, obenem pa je toliko nevarnejši, ker je pripravljen iti tako daleč v imenu svojega cilja. Z Jimmyjem sta si seveda na neki način zelo podobna; duhovščina bi bila gotovo navdušena, če bi v svojih vrstah imela nekoga, kot je Gralton. Na neki način je imel tudi on poslanstvo, le da diametralno nasprotno od Cerkve. Znamenje pametnega scenarija se mi zdi, da je Sheridan tridimenzionalen lik, kar filmski antagonisti pogosto niso. Jim Norton ga pa sploh izvrstno upodobi.

Jimmyjeva zgodba se tako v življenju kot v filmu konča s protagonistovim izgnanstvom in zatretjem njegovih idej. In vendar ima film kot celota vitalističen, pozitiven predznak. Je zmaga torej že v samem dejanju odpora, tudi če veš, da te bodo na koncu pokosili?

Njegovo izročilo je očitno preživelo, saj se o njem pogovarjamo še zdaj. Mislim, da sta Laverty in Loach hotela poudariti ravno to, da se je resnično dotaknil življenj ljudi, da je bil priljubljen med mladimi, ki bodo lahko njegove nauke prenesli na svoje otroke.

Morda še ena anekdota o Graltonovi nesebičnosti: ko so ga naposled deportirali, je domov poslal denar z izrecnimi navodili, naj se porabi za organizacijo zabave. (Smeh.) To so bili revni ljudje, ki niso imeli veliko, nekateri še hrane ne dovolj, in bi denar lahko drugače porabili, on pa je hotel, naj skupaj spravijo zabavo. Rad je proslavljal življenje, tak je pač bil. Obstaja še ena zgodba: v New Yorku je nekoč na cesti pobral brezdomca in mu ponudil prenočišče pri sebi. Ko se je zjutraj zbudil, možaka ni bilo več, njegovih hlač pa tudi ne.

Prebrala sem tudi, da se je malo pred smrtjo v New Yorku poročil z Irko, ki je bila doma iz sosednje vasi kot on. Morda neka resnična "Oonagh", ki je v filmu sicer izmišljen lik?

Sam si to tudi tako predstavljam. Poročil se je leto dni pred smrtjo in na žalost - za svet - ni imel nobenih otrok. O njej pravzaprav ne vem ničesar. Je pa Gralton pokopan v New Yorku, in nekega dne nameravam obiskati njegov grob. Z njim je bila v Ameriki tudi sestra, ki je bila nuna, pa sta se vseeno odlično razumela. Laverty in Loach sta zato ugibala, ali ni Grafton nemara pred smrtjo prejel poslednjega zakramenta; zelo verjetno je bila sestra takrat ob njem. Po vseh teh letih ateizma in nasprotovanja organizirani veri ... Raje si predstavljam, da ni bilo tako.

Glede na to, da se film ukvarja tudi s temo irske neodvisnosti, me zanima, ali imate kako mnenje o škotskem referendumu oz. odločanju za samostojnost. (Intervju se je zgodil dan pred referendumom, op. n.).

Čudovito bi se mi zdelo, da bi glasovali ZA, ampak si ne znam predstavljati, da se bo to zgodilo. Tud, če bo dejansko večina glasovala za, bo uradni izid še vedno proti - kaj pa je na svetu lažjega kot ponarediti volitve? Vse skupaj je farsa. Ampak rad bi videl, da bi izbrali samostojnost, predvsem zato, ker skušajo utelesiti ideale, ki so točno to - ideali. Sumim pa, da tudi če bodo postali samostojni, ne bomo videli zdrave socialistične republike.

Zdi se, da je vaša kariera trenutno v strmem vzponu: samo letos so na trg prišli trije filmi, v katerih nastopate, dva sta pa še v poprodukciji. Se vam zdi, da se vam je kar naenkrat začelo odpirati več vrat ali pa delate samo to, kar počnete že ves čas - le da je zdaj na vas pozornih veliko več ljudi?

Prej sem veliko nastopal v gledališču, mi je pa vloga v tem filmu seveda odprla veliko vrat. Ljudje v filmski industriji upravičeno spoštujejo Kena Loacha in če nekoga izbere, si mislijo, da že mora biti dober. Na beneškem filmskem festivalu smo letos zunaj tekmovalnega sporeda predstavili nizkoproračunski film Blood Cells, ki je bil res dobro sprejet; upamo, da bomo zanj dobili distribucijo. Tak britanski film ceste je in super bi bilo, če bi ga predvajali tukaj. Sicer pa smo pred kratkim v Belfastu dokončali še srhljivko The Survivalist, ki slika postapokaliptičen svet. Mislim, da bodo z njo skušali priti na naslednji festival Sundance, ampak to seveda ni v mojih rokah; nimam pojma, kako te stvari potekajo. Trenutno pa že snemam nov film v Italiji.