Kaj pa, če ti najstniki izhajajo iz druge kulture – so vprašanja, ki jih zastavlja dokumentarna serija Kdo si pa ti?.

V središču dokumentarne serije, ki obsega deset delov, prvi pa bo na ogled danes ob 17.25 na 1. programu TV Slovenija (nadaljevanja sledijo vsak petek ob isti uri), so najstniki, ki so tako ali drugače povezani z različnimi kulturami. Oleg, Nicole, Rami, Lucija, Sanskriti, Isabella, Vendula, Tschimy, Jay in Tit nosijo vsak svojo zgodbo, ki jo bodo razkrili in predstavili na zaslonu. Nekateri od njih so se v Slovenijo priselili pred kratkim ali pa pred več leti, drugi so se rodili v Sloveniji, a jih z drugimi kulturami povezujejo njihove družine – vsem pa je skupna medkulturnost.

Namen serije, ki jo je režirala Siena Krušič, je najstnikom približati njihove sovrstnike, ki imajo zaradi tujih korenin morda drugačen pogled na svet ter na deželo, v katero so se priselili. Skozi zgodbe mladih so ustvarjalci na spontan in nevsiljiv način želeli prikazati spoznavanje bogatega kulturnega izročila, rušiti stereotipe ter spodbujati k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju. Več o nastajanju serije in seriji sami pa nam je povedala scenaristka serije Katarina Nikolov.

Šole - "zakladnice" mladih
Kot pravi scenaristka, so protagonisti serije najstniki, pri izbiri katerih jih je poleg "spoštovanja do statusa mladoletnih oseb" vodil predvsem "njegov/njen lastni interes in želja po sodelovanju pri projektu snemanja dokumentarnega filma, ki je za večino nova in predvsem mamljiva izkušnja. Izziv je toliko bolj privlačen, saj gre za snemanje lastne zgodbe, razmišljanj, odnosa do okolice in oseb, ki so bile ali so pomembne v protagonistovem življenju". Pri iskanju protagonistov so se seveda obrnili tudi na njihove starše ali skrbnike, do njih pa so pristopili prek šol ali raznih društev, javnih ustanov, pa tudi prijateljev in znancev.

Kot tudi pravi Nikolova, je pri "za scenarista potencialnem protagonistu poleg prvega “dobrega občutka” pomembna predvsem zgodba, ki se največkrat kar sama ponudi, že na prvem intervjuju in je vodilo za postavitev scenarija".

Moja zgodba, moje besede
Temeljno vsebinsko vodilo ustvarjalcev so bile "zgodbe in način življenja mladostnikov", v katerih odseva njihova tradicija. "Zgodbe odkrivajo vse plati njihovega doživljanja - od veselih, zabavnih, duhovitih pa vse do resnih tem, hkrati pa ponujajo pester izbor kulture, plesa, glasbe, kulinarike, športa, ljubezni, šole, prijateljstev, ki se spontano vpeljujejo v samoizpovedno zgodbo."

Ustvarjalci so želeli izstopiti iz klasične igrano-dokumentarne forme tovrstnih filmov in so "besedo same zgodbe predali glavnim “junakom”, ki skozi izpovedni dokumentarni izraz predstavijo sebe", kar pomeni, da " protagonist vodi celotno pripoved in jo gledalcu podaja skozi lasten pripovedni način. Zgodbe so deljene na dokumentarno ilustrativni del, ki sovpada z dogodkom in osebami, ki so predstavljene, ter del z intervjuji oz. monologi, kjer protagonist pojasni zgodbo, ki je pomembna za njegovo razmišljanje. Lokacija intervjuja je smiselno povezana z njegovo zgodbo in ostaja skozi serijo stalnica, h kateri se vračamo po vmesnih sekvencah".

Pomembno je tisto, kar nosiš v sebi
Skozi svoje zgodbe so se mladi intervjuvanci dotaknili tudi svojega pogleda na državo, v kateri živijo. "Svoje videnje na svet in dogodke, ki so izoblikovali njihova mnenja, podajajo skozi izkušnje stereotipnosti, s katero se srečujejo, gledalcem pa posredujejo predvsem pozitivna sporočila, ki se zrcalijo v njihovih življenjskih izkušnjah skozi enotno sporočilo, ki ostaja stalna: Vse je mogoče in vedno se da, važno je tisto, kar nosiš v sebi," je povedala Nikolova.

"Rdeča nit celotne serije tako skozi aktualizacijo migracij, slovenskim najstnikom postavlja “izziv”, na katerega protagonisti odgovarjajo z veliko mero entuziazma, zaupanjem vase, predvsem pa z jasno izdelanimi vrednotami, kar je redko pri njihovi generaciji in je morda ravno posledica mešanja kultur oziroma pripadnosti matični kulturi." Kot dodaja Nikolova, je izkušnja vključevanja imigrantskih otrok v Sloveniji drugačna od izkušnje otrok, katerih starši so emigrirali, ali pa otrok z imigrantskim ozadjem, ki so bili rojeni v Sloveniji. "Status migrantov, ki se priselijo v Slovenijo, postavlja mnoga vprašanja, ki v seriji tudi skozi pogled na Slovenijo in družbo poskušajo poiskati odgovore in zaokrožiti celoto posamezne oddaje v sklepnem nagovoru gledalcev z razmišljanjem o tem - ostati tu ali oditi, odgovori pa so si presenetljivo podobni."

Kako pa Slovenija sprejema medkulturnost?
"Pozitivno vzdušje strpnosti do drugih kultur, ki vlada med najstniki v Sloveniji, daje upanje, da je nova generacija vedno manj obremenjena s stereotipi in jih bolj kot dejstvo, od kod si, zanima KDO SI?", meni Nikolova in dodaja, da "protagonisti skozi svoje zgodbe postavljajo ogledalo slovenski družbi, in želja ustvarjalcev oddaj je, da, bi ta v njej uzrla svoj odsev."
"Na vprašanje, kako v Sloveniji sprejemamo medkulturnost, najbolje iskreno dogovarjajo naši sogovorniki," doda na koncu sogovornica.