Nizozemski časopis Het Parool je poročal, da je Müller, ki se v zadnjih letih zaradi bolezni ni mogel samostojno gibati ali govoriti, umrl na svojem domu.

"Izgubili smo izjemnega, briljantnega in nenadomestljivega Robbyja Müllerja," je tvitnil Jim Jarmusch. "Tako zelo ga imam rad. Ogromno me je naučil in mislim, da brez njega ne bi vedel ničesar o delanju filmov."

Müller se je leta 1940 rodil na otoku Curaçao, ki je bil takrat še del Nizozemskih Antilov; v svoji karieri se je povzpel med enega največjih mojstrov filmske fotografije v zadnjem stoletju. Po končanem študiju na Nizozemski filmski akademiji se je zaposlil kot asistent snemalca Gerarda Vandenberga in z njim sodeloval pri številnih nemških in nizozemskih produkcijah. Sam je na stolček direktorja fotografije sedel najprej pri kratkih filmih – eden od njegovih projektov, Alabama (2000 Light Years), je bil študentski film takrat še neznanega Wima Wendersa.

Skupaj z Wendersom sta napredovala tudi k dolgometražnemu filmu: sodelovala sta pri celovečercu Summer in the City, ki mu je sledilo še devet skupnih projektov. Pod Wendersovo taktirko je Müller izpilil svoj razpoloženjski, opazovalni slog pripovedovanja, ki se je lepo ujemal z režiserjevo ljubeznijo do filmov ceste. Njun najodmevnejši skupni projekt je bil Paris, Texas, ki je leta 1984 osvojil zlato palmo v Cannesu.

Po mednarodnem uspehu Wendersovega filma The American Friend so Müllerja začeli snubiti ugledni ameriški režiserji: sodeloval je s Petrom Bogdanovichem (Saint Jack, They All Laughed), Williamom Friedkinom (To Live and Die in LA) in mladim Jimom Jarmuschem (Pod udarom zakona, Mrtvec, Ghost Dog: Way of the Samurai).

Do srede devetdesetih se je Nizozemec že uveljavil kot mojster prve kategorije in bil redno nominiran za ugledne nagrade (ne pa za oskarja). Filmofili so znali prepoznati njegov (navidezno) lahkoten pristop snemanja iz roke, ki je tako zaznamoval Von Trierjev Lom valov (1996). Poznamo ga tudi kot enega od pionirjev digitalne fotografije, ki je imel veliko zaslug za Von Trierjevo zlato palmo v Cannesu leta 2000 (za Plesalko v temi).

Zadnji celovečerec, pri katerem je Müller sodeloval, je bila komedija o glasbeni industriji 24-urni žurerji režiserja Michaela Winterbottoma (2002); naslednje leto je posnel še enega od segmentov v Jarmuschevem Kava in cigarete.