Človeški kapital (Il capitale umano, 2013, Paolo Virzi) se začne z nesrečo. Natakar se pelje domov s kolesom neke zimske noči. Zbije ga avtomobil. Voznik se za hip ustavi, potem odpelje naprej. Ubil ga je očitno nekdo izmed gimnazijcev ali njihovih staršev, ki so se ločeno vozili nazaj ponoči po dobrodelni slovesnosti v šoli. Tu je mali nepremičninski agent Dino, čigar hči hodi s sinom upravnika sklada tveganega kapitala iz bogate družine Bernaschi. Giovanni in Clara Bernaschi (Fabrizio Gifuni in Valeria Bruni Tadeschi) imata svoje težave, tako finančne kot osebne. Zraven sta še Dinova hči Serena (Matilde Gioli) in sin Bernaschijevih Massimiliano (Guglielmo Pinelli), katerih odnos ni popolnoma jasen. Dino ima noseče dekle Roberto (Valeria Golino), šolsko psihiatrinjo, ki jo še posebej skrbi psihološko labilni učenec Luca (Giovanni Ansaldo).
Zgodba je razdeljena na štiri poglavja, tako da vidimo dogodke iz perspektive Dina, Clare in Serene ter četrte vsevedne. Recimo, Clara odpre vrata sinove sobe in se ji zdi, da Serena in Massimiliano spolno občujeta na postelji. Hitro zapre vrata. Šele pozneje, ko film prevzame perspektivo Serene, vidimo, da sploh ni šlo za seks. Naše dojemanje prave narave odnosov med liki se spreminja iz poglavja v poglavje. Dino vidi Claro, ki joče za volanom parkiranega avtomobila. Šele pozneje pa izvemo, zakaj.
Postopno grajenje zgodbe in odnosov med liki je zabavno, čeprav daleč od izvirnega. Tisto, kar pa nam razkrije, so prepiri, travme, čustveni izbruhi, laži in skrivnosti, ki so že od nekdaj prvine televizijskih nadaljevank, kot je bila recimo Dinastija, le da Človeški kapital doda še kakšno politično opazko ("Stavili ste na propad naše države in zmagali," reče Clara možu).
Film je še posebej šibak, ko začne kritizirati kapitalistično družbo. Na koncu nam pojasni pomen naslova. Človeški kapital je termin, s katerim zavarovalnice označujejo denarno vrednost nekega človeškega življenja. Točna denarna vrednost vašega življenja je izračunana na osnovi pričakovane dolžine življenja, zmožnosti zaslužka ter števila in kakovosti čustvenih zvez. Izvemo točno vrednost povoženega kolesarja. Film ne podpira moči tega epiloga. Da bi, bi morali začutiti duha kolesarja skozi celotno zgodbo kot slabo vest. Tega pa niti od daleč ne ustvari, zato je ta postscriptum zgolj pretenciozen. Kritika kapitalizma deluje kot poznejši domislek.

Igralci so enakovredni z eno izjemo: Fabrizio Bentivoglio je kot Serenin oče Dino kar osupljiv. Njegova hrupna prisrčnost ne skrije njegove klečeplaznosti pred družino Bernaschi. V enem najbolje zrežiranih prizorov v filmu sta Dino in njegovo noseče dekle Roberta povabljena, da na dobrodelni šolski prireditvi sedita za mizo Bernaschijevih. Dino je navdušen. Ves čas se boji, da Roberta govori preveč svobodoumno. Ko začne čutiti popadke, on ne želi zapustiti družbe, da bi jo odpeljal v bolnišnico, čeprav so vsi očitno zaskrbljeni. "Nisi nič jedla," ji reče. "Morda je to le od lakote." Ko jo končno pod pritiski drugih odpelje v bolnišnico, komaj čaka, da se vrne na zabavo ("Si boljše? Lahko greva?"). Ko pa postane jasno, da jo mora odpeljati domov, ji pove, da je vsem pokvarila večer. To je najbolj zoprn človek, ki sem ga letos videl na velikem platnu.
Gre za junaško, epsko zoprnost, tako da ni presenetljivo, ko nam film razkrije, kaj Bernaschiji zares mislijo o njem. So tudi drugi dobri momenti: Clarin obupan poskus, da bi se pogovorila s problematičnim in pijanim sinom ("Dragi, ne smemo se igrati z alkoholom. Se tudi zadevaš?"). Clara, ki je zapustila igralsko kariero, da bi se poročila, je prestrašena ženska. Pred služkinjo skriva, da kadi, kot bi to skrivala najstnica. In nesreča, s katero se film začne, je dobro uprizorjena: režiser tako kadrira kolesarja, da deluje izolirano in ranljivo na prazni zimski cesti. Ampak to so le razmetane dobre prvine filma, ki nikoli ni kaj več kot povprečen.
V rokah pokojnega Clauda Chabrola bi to lahko bila hladna in ostra kritika buržoazije. Režiser in koscenarist Paolo Virzi pa film razvodeni v sentimentalnost, kar je zadnja stvar, ki jo takšna zgodba potrebuje. Ničesar nam ne pove o kapitalizmu, razen da ne smemo vlagati več, kot zares imamo, da so bogati arogantni ter bogate ženske osamljene in nesrečne. Ameriški pesnik Wallace Stevens je nekoč napisal pesem z naslovom Trinajst načinov, kako gledati kosa. Človeški kapital bi se lahko preimenoval v Štiri načine, kako gledati že videno.