Jafar Panahi ima v Iranu od leta 2010 zaradi "širjenja antivladne propagande in ogrožanja nacionalne varnosti s svojim delom" zapovedano dvajsetletno prepoved snemanja filmov, potovanj ali dajanja intervjujev. Taksi (2015) je že njegov tretji neavtorizirani dolgometražni film, ki ga je posnel v petletnem obdobju prepovedi. In če se v prvem, This is not a film (2011), snema, kako postopa po stanovanju in dela tisto, kar mu je bilo zapovedano – "ne snema filmov", tokrat, "ker ne more snemati filmov", postane taksist.

Film je sneman v mehurčku zasebnega v javnem – taksiju. Z nekakšnimi go-pro kamerami na armaturni plošči po Teheranu pobira potnike, jih snema, film pa postane svojevrsten tour in portret Teherana obenem. Morda se sprva zdi, da gre za nekakšen poskus cinéma vérité, a se kmalu izkaže, da gre za povsem dodelan scenarij, ki ga odigrajo neprofesionalni igralci. Kapsula intimnega ustvarja lahkotno, ponekod humorno ozračje, pa čeprav nabor različnih potnikov, med katerimi potekajo pogovori o smrtni kazni v Iranu, političnih zapornikih, snemanju filmov itd. ostro zbada v sistemske hinavščine ter absurdnosti vsakdana, ki izvirajo iz norm in zapovedi.

Vinjeten nabor pogovorov prikazuje realistične dogodke v poetični maniri. Dokumentarni stil snemanja fikcije sovpada z neorealizmom specifične iranske estetike, predvsem druge generacije iranskega novega vala. Tovrstne specifike se lahko zdijo kot svojevrstne dogme in zato preveč rigidne, naturalistično poustvarjanje realij pa včasih deluje prisiljeno in negledljivo, a estetika izvira iz cenzure in omejitev v produkciji in distribuciji ter ne estetske vrednosti same. V filmu ni mnenjskega obsojanja, saj vlogo subverzivnosti in političnosti prevzameta realizem in pripovedovanje zgodb samo.

Panahijev film se izrazito samozavedajoče obrača k samemu sebi. Reference na lastne prejšnje filme, pa tudi na same pogoje snemanja filmov, tvorijo metatkivo filma, ki pogosto zaide v sfero "filma o filmu" oz. "filma v filmu" Tako Panahijeva enajstletna nečakinja, ki v filmu igra samo sebe, citira zapovedi, ki so ji bile podane ob šolski nalogi snemanja filma; od spoštovanja nošenja rut do izogibanja kontaktov med moškimi in ženskami ter predvsem izogibanja "umazanemu realizmu". Nato pa, ko sama iz parkiranega avta snema zunanje dogajanje, kaj kmalu poseže v snemano ter prosi fanta na ulici, da vrne na cesti najdeni denar, saj zanjo resničnost ni dovolj poslušna.

Poetično slikanje zgodb v Taksiju se obrača k iranski tradiciji pripovedništva in spominja na nekakšne perzijske miniaturke, formalno in vsebinsko vzporednico pa bi zlahka potegnili s še enim iranskim filmom letošnjega Liffa, Teheranskimi zgodbami Rakhshan Bani-E'temad. Avtorica je film posnela po osmih letih samozapovedanega cinematskega izgnanstva, saj je imela težave z dovoljenji za dolgometražne filme. A iransko kulturno ministrstvo za kratke filme ne zahteva dovoljenj, zato je skrivoma posnela kup kratkih sekvenc in jih združila v antologijski portret sodobnega Teherana.

Zgodbe si med seboj podajajo narativno nit, v njih prav tako mrgoli metatrenutkov (v njih se pojavi filmar, pa tudi igralci iz njenih prejšnjih filmov), film pa se ukvarja predvsem s tistim, kar ostane za zaprtimi vrati kamere dokumentarista in zato mora biti uprizorjeno; s prikazom družbene patologije in preseganjem tabujev, odvisnostjo, prostitucijo, odnosom moški – ženska, kafkovsko birokracijo … Film Bani-E'temad je zatorej, za razliko od Panahijevega, bolj pesimistično eksistencialističen. Nekateri segmenti uspejo bolje kot drugi, a kot najboljša učinkujeta prav prva in zadnja zgodba, ki presežeta strikten realizem s posegom v sfero intimnega in se dogajata – le kje drugje kot v avtu.

Petra Meterc, freelance publicistka in redna sodelavka Radia Študent