Režiser filmov, kot sta Drevo za cokle in Naj živi gospa! je mednarodno slavo dosegel v sedemdesetih letih 20. stoletja, s svojim delom pa med drugim prepričal beneško, cansko in berlinsko žirijo.

Rodil se je 24. julija 1931 v Bergamu. V Milanu se je vpisal na tečaje iz igralstva, ustvarjanja filmov pa se je naučil med zaposlitvijo pri glavnem milanskem energetskem podjetju Edisonvolta, kjer je med letoma 1952 do 1961 posnel več kot 40 kratkih informativnih filmov in dokumentarcev o podjetju.

Leta 1959 je posnel svoj prvi dolgometražec Čas se je ustavil, v katerem analizira odnos med dvema čuvajema, ki skupaj preživita zimo v odmaknjenem okolju italijanskih Alp. V svojih najbolj značilnih filmih je preučeval življenje v poslovnem svetu, pozneje pa verske in družbene teme.

Njegov najbolj znani film je verjetno Drevo za cokle, ki pripoveduje o življenju kmetov v Lombardiji na začetku 20. stoletja. Zanj je leta 1978 dobil zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu ter nato še francoskega cezarja za najboljši tuji film.

Leta 1987 so ga na beneški Mostri nagradili s srebrnim levom za film Naj živi gospa!, leto pozneje je osvojil zlatega leva s filmom Legenda o svetem pivcu. Posnel ga je po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha, v njem pa je zaigral nizozemski igralec Rutger Hauer. Leta 2008 je so ga v Benetkah počastili z zlatim levom za življenjsko delo.

Italijansko občinstvo je leta 2003 navdušil z dramo Pojoč za zastori, v katerem je zaigral Bud Spencer. Njegov zadnji film je bil Vrnili se bodo travniki o tragediji prve svetovne vojne iz leta 2014.

Komentator razmer časa
Eden najpomembnejših italijanskih režiserjev je močan pečat pustil tudi v svetovni kinematografiji, vendar so ga skozi leta, nasprotno od drugih režiserjev, kot so Fellini, Visconti, Pasolini in Bertolucci, pogosto spregledali. Kritiki njegove filme zaradi stilne forme pogosto uvrščajo v italijanski neorealizem, čeprav se sam z njimi ni strinjal. Pravil je, da v njegovih filmih večinoma nastopajo naturščiki, tudi v glavnih vlogah, medtem ko so neorealistični režiserji za svoje filme vedno zaposlili profesionalne igralce. Kar Olmija povezuje s filmi neorealističnih režiserjev, so med drugi dolgi in počasni prizori, ločuje pa zanimanje za družbene in socialne teme ter jasno izražanje političnih stališč. Njegovi filmi, v katerih kot osrednji liki nastopajo delavci, so pogosto komentar razmer časa.

Olmijeve filme odlikuje zrela obravnava praviloma perečih socialnih in duševnih stisk, ki tarejo malega človeka. Slovenska kinoteka mu je leta 2004 posvetila obsežno retrospektivo.