Kristin Scott Thomas, ki je svojo prvo televizijsko vlogo dobila že pred dolgimi tridesetimi leti, je od samega začetka razpeta med dve karieri, francosko in britansko (že od svojega 19. leta dalje namreč živi v Parizu).

In septembra lani je končno dosegla svojo mejo: "Naenkrat sem si rekla: ne morem se spopasti še z enim filmom," je povedala v nedavnem intervjuju za The Guardian. "Ugotovila sem, da sem stvari, ki jih znam početi, naredila že tolikokrat in v toliko jezikih, da preprosto ne morem več. Dolgočasi me. In zato bom nehala." Ker je bila po značaju od nekdaj deloholičarka, si zato v šali zdaj pravi "zdravljena igralka".

Ne prenese stresa, ki ga prinašajo nenehne spremembe
V zadnjem desetletju ali dveh je Thomasova nizala na eni strani manjše vloge v večjih britanskih filmih (denimo v biografski zgodbi Johna Lennona Nowhere Boy) in glavne v malo manjših francoskih projektih (V hiši Francoisa Ozona, Il y a longtemps que je t'aime Phillipa Claudela in tako dalje). Pravi, da je naveličana sodelovanja pri filmih, kjer scenarije vedno spreminjajo v zadnjem hipu: "Filmi, pri kakršnih delam, so bili po navadi narejeni v zelo kratkem času, in vse skupaj zna biti precejšnja zmešnjava. Rada imam snemanje, ne maram pa stalnega preurejanja in spreminjanja prizorov. Ne da se mi."

Preveč "varne" vloge?
Sita je tudi tega, kot je še zaupala v intervjuju za omenjeni časopis, da filmske ekipe po navadi bolj potrebujejo njo kot ona potrebuje njih: "Velikokrat me prosijo za sodelovanje, češ da bom dodala težo sicer bolj kilavi produkciji. V bistvu me potrebujejo zaradi produkcije. Zato mi dajo vlogo, za katero vedo, da bom prišla, vedela, kaj je treba narediti, jokala na pravih mestih. Ne bi smela gristi roke, ki me hrani, ampak kar naprej počnem te stvari za druge ljudi - in lani sem se odločila, da je življenje prekratko. Tega nočem več početi."

Amerika? Kar naj jo imajo!
In če kdo dvomi o dokončnosti njene odločitve, naj spomnimo samo, da je igralka enkrat preteklosti že znala obrniti hrbet priložnosti, za katero bi večina njenih kolegic ubijala. Ob koncu devetdesetih let jo je tako uspeh romantične komedije Štiri poroke in pogreb izstrelil proti Hollywoodu in vlogam v visokoproračunskih projektih, kot so bili Šepetalec konjem, Misija: Nemogoče in Angleški pacient. "Ampak bilo je geografsko neugodno, ker nisem hotela iti v Ameriko." Bila je namreč poročena s Francozom, in otroke sta hotela vzgajati v Evropi. Pa tudi sicer se ni preveč žrtvovala: "Gre tudi za to, da ne prenesem vsega sranja, ki se dogaja pri teh velikih filmih. Ne prenesem večurnega posedanja v veliki luksuzni prikolici, čakanja, zdolgočasenosti na smrt. Precej sem se ukvarjala s tapiserijami ... Ja, veliko blazin sem okrasila."

Navzkriž s temi besedami se sicer zdi njena vloga v lahkotni hollywoodski komediji Strastna zapravljivka - projekt iz leta 2009, ki se ga zdaj spominja z grozo. "Mislila sem, da bo še kar zabavno. Ampak sem ves čas čakala. Grozno, grozno, grozno sem sovražila vse skupaj in se zaobljubila, da ne bom posnela nobenega več. No, saj me tudi prosili niso."

Od protagonistke do ... mame protagonistke
Britanci so jo letos lahko videli v biografski drami The Invisible Woman, ki jo je režiral Ralph Fiennes (v filmu tudi igra Charlesa Dickensa). V zgodbi o 18-letni igralki (igra jo Felicity Jones), ki je ukradla srce takrat že poročenemu, dvakrat starejšemu Charlesu Dickensu, je Thomasova upodobila ovdovelo mamo protagonistke, nekakšno križanko med spodobno viktorijansko damo in pragmatično zvodnico. Tega snemanja se spominja z naklonjenostjo: "Čudovito je bilo spet sodelovati z Ralphom. Ampak ni bilo samo to. Nekaj je na tem, da igraš žensko, ki mora sprejeti določene odločitve za svojo hčerko in oceniti njene možnosti; v tej njeni odgovornosti sem našla nekaj ganljivega. Hotela sem jo igrati."

Svetla luč je gledališče
Pri delu pred filmsko kamero Scottovo motita predvsem utesnjenost in breme zelo specifičnih pričakovanj. Sama je ljubezen do svoje kariere pred desetimi leti ponovno našla šele v gledališču, ki ji, tako vsaj pravi, ponuja svobodo za eksperimentiranje. "Težava pri nastopanju v filmih je v tem, da ti nenehno govorijo, kaj moraš početi. 'Obrni glavo v to stran. Lahko malo bolj jokaš? Lahko narediš to, narediš ono? Oh, to je bilo čudovito, krasno, neverjetno.' In potem si misliš, da ni bilo nič krasnega in neverjetnega, ampak samo preprost pogled. Ampak tukaj ti neka oseba pravi, da je bilo. In potem ti vse skupaj tako ali tako vzamejo, premešajo in sestavijo v nekaj čisto drugega. Ko igraš v filmu, v bistvu režiserju daješ samo grob material, iz katerega bo naredil film. Ko igraš na odru, pa je to to. In takrat ugotoviš, ali si res iz pravega testa. Ne gre za to, da te mora nekdo prepričati o tem, da zmoreš. Če deluje, deluje."