Zaščitni znak večkrat nagrajenega avstrijskega režiserja - drama Postopanje (Slumming) mu je leta 2006 prinesla nominacijo za zlatega berlinskega medveda, Glorija kurb pa avstrijsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarec - so bili nesentimentalni, neizprosni dokumentarci o bednem vsakdanu najrevnejših.

Njegova dela segajo od literarnih priredb (Das Vaterspiel, 2009) in nekonvencionalnih komedij, kakršni sta Nacktschnecken (2004) in Nalezljiva zadetost (Contact High, 2009), do esejističnih dokumentarcev, kot so Velemesta (Megacities, 1998), Smrt delavca (Workingman's Death, 2004) in triptih Glorija kurb (Whores' Glory, 2011). Gibal se ni le med filmskimi formami in žanri, ampak tudi med filmskim ustvarjanjem, fotografijo in pisanjem ter med lahkotnejšimi in ostrejšimi toni.

Z Glorijo kurb je Glawogger končal svojo trilogijo o globalizaciji, ki jo je začel z mednarodno priznanima in nagrajenima dokumentarcema Velemesta (boj za preživetje prebivalcev svetovnih velemest) in Smrt delavca (portret težkega življenja delavcev na različnih koncih planeta, ki smo ga lahko videli tudi na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma). Michael Glawogger je bil s komedijo Nalezljiva zadetost pred leti tudi gost festivala Kino Otok.

Glawogger je v Afriki nabiral gradivo za nov film. "Z grozo in nejevero smo sprejeli vest o nenadni smrti Michaela Glawoggerja," so na svoji spletni strani objavili v Filmskem in glasbenem inštitutu Avstrije. Zadnji Glawoggerjev projekt je bilo sodelovanje pri 3D dokumentarni seriji Cathedrals of Culture, in sicer z ramo ob rami s takimi mojstri svojega stanu, kot sta Wim Wenders in Robert Redford.

"Glawogger je bil eden izmed najprominentnejših avtorjev celovečernih in dokumentarnih filmov, kar jih je Avstrija kdaj imela," je v imenu inštituta zapisal producent Danny Krausz. "Gawo, tvoja nepričakovana in tragična prezgodnja smrt je zarezala večno brazdo v našo filmsko pokrajino!"