Mladi novomeški režiser ima za sabo pestro poletje, saj je njegov film Dvojina požel veliko pozornosti tako doma kot na tujem. S predstavo Divjad Gazvoda ostaja pri svoji generaciji. Šest prijateljev se pol leta po smrti prijatelja dobi v koči, daleč od oči drugih ljudi. Maske začnejo padati in odvijati se začne klobčič skrivnosti, ki razkrije, da marsikaj in marsikdo ni tako in takšen, kot se je zdelo ...

Knjiga, filma in zdaj gledališka predstava. Impresiven CV za nekoga, ki je star toliko, kot ste vi. Je bilo to namerni vrstni red ali so se stvari tako "poklopile"?
Že na faksu smo delali gledališke stvari. Z Juretom Henigmanom, Luko Cimpričem in Jurijem Drevenškom smo naredili Življenjsko zgodbo Brucea Willisa. Pravzaprav je bil to projekt, ki nam je bolj prinašal veselje, kot pa dejansko dal neki rezultat. Uprizorili smo ga namreč samo enkrat, a upam, da ga bomo še kdaj. Zdaj se šalimo, da bi ga lahko odigrali vsakih deset let, ker smo namreč peto obletnico že zamudili.

Skratka, jaz tukaj ne vidim nekih drobnih korakov, da bi hotel dokazati, da obvladam tudi druge medije. Gre za samo za to, da na drugačen način predstavljam svojo pripoved. Od nekdaj sem pa tudi gledališče spremljal, tako da ne vem, ali s tem delam kakšno herezijo (smeh).

Je pa v gledališču koncept, način dela drugačen, navsezadnje že zaradi tega, ker je sam študij drugače zastavljen. Študij igralstva je le bolj usmerjen v gledališče kot film.
Da in ne. Hkrati obstajajo zelo "gledališke" predstave in zelo "filmski" filmi, čeprav se to mogoče trapasto sliši. Lahko greš zelo v to smer, da izkoriščaš medij in se z njim igraš, ali pa se usmeriš v pripoved zgodbe, delaš z igralci in pravzaprav ustvarjaš neke nove ljudi in nove situacije. Jaz to delam, kamor koli pridem. Seveda obstajajo pravila medija. Ampak tu sem zelo pustil ob strani v bistvu vse, da bi se poskusil dokazati kot gledališki režiser oz. režiser. V tem novem okolju bi pač rad poskusil povedati zgodbe, ki bi jih rad povedal.

Pogosto me vprašajo, v čem je razlika med gledališko in filmsko igro. Lahko je, ampak v principu pa razlike ni. Če ni igralec "notri", potem nič ne pomaga. Delam na podoben način kot pri filmu. Sem pa tukaj imel več časa kot pri filmu. In v tem blazno uživam. V mojih filmih se vidi, da so igralsko orientirani, in tudi tukaj je to bistveno in liki zelo lepo "živijo" na odru.

Sistematika dela je pa vseeno drugačna. Pri filmu imaš točno določeno število snemalnih dni, je pa res, da lahko prizor ponavljate. Gledališka predstava pa ima ta čar ali prekletstvo, odvisno, kako gledaš, da gre vsak dan oz. večer vse znova od začetka. Gledališka predstava ima verjetno bolj individualno življenje kot film?
Na neki način je režiserjevo delo po premieri končano. Je pa res, da je pri gledališki predstavi še mogoče kdaj kaj spremeniti in tudi se spremeni. A tudi pri filmu je na neki način tako, saj v montaži marsikdaj kaj spremeniš. Ampak kakor koli: na eni točki moraš končati in tega "otroka" dati od sebe, ga izpustiti iz rok.

Se vam zdi, da imate pri filmu več vajeti v rokah? V gledališču je en dan med igralci kemija boljša, drugi dan slabša.
To so detajli, ki potem naredijo neko predstavo briljantno. Saj imajo tudi pri filmu igralci slab dan, pa ne samo enega. Lahko recimo s ponavljanjem dosežeš svoje. Tako je delal Kubrick, ki je povedal, da je kader ponavljal preprosto zato, ker igralci v nekaterih primerih niso znali teksta in je želel, da tekst osvojijo do te mere, da bodo potem začeli razmišljati še o drugih stvareh. Nadzor pa je tako in tako odvisen od režiserja. Če narediš dobro stvar, bo dobra. Tiste male genialnosti pa včasih so, včasih niso, neodvisno od medija.

Dejansko pa ne občutim tako velike razlike, kot me včasih ljudje sprašujejo. Absolutno razlika je, toda pri obeh moraš ugotoviti, kje imaš gledalčev pogled, in ga potem usmerjaš ali z montažo, z bližnjimi ali zunanjimi posnetki, ali pa s tem, da v enem trenutku vidiš, kako se bo gledalčev pogled v enem trenutku usmeril z enega na drug lik. In zato "poskrbim", da to gledalec tudi počne.

Ime predstave je Divjad, kar nakazuje na neko brezglavost. Hkrati pa je to še vedno zgodba vaše generacije, ki je že zunaj najstništva. Od kod in zakaj Divjad?
Divjad je motiv, ki se v predstavi pojavi v ključnih trenutkih. Definitivno ni naslov Divjad, ker bi šlo za divjaško predstavo. Naslov je atraktiven, sodeč po odzivih, in je tak že od začetka, ko sem se o njem dogovoril z Ivico Buljanom in Robertom Waltlom iz Mini teatra. Premiera Divjadi bi dejansko morala biti pred premiero Dvojine, a zaradi obveznosti igralskega ansambla to ni bilo mogoče. Sam pa nisem privolil v spremembo zasedbe, saj sem igro pisal z mislijo na točno določene igralce, ki te like zdaj igrajo. So sami rekli, da sem nekatere v nekem pogledu celo "zadel", seveda pa je to fiktiven tekst. Udobno jim je predvsem v okviru, kamor sem jih postavil, pri čemer imam v mislih to, da so jim fizično liki mogoče nekoliko podobni, vse drugo pa je različno. Osnove imajo tako hitro pod kapo, ni se jim treba ukvarjati recimo s tem, da bi se morali drugače premikati, temveč lahko hitro pridejo na psihološke vidike like. Luč je, z izjemo elips, ves čas ista. Tako je, kot bi se gledalec naključno znašel v tej hiši in bi opazoval te ljudi, kako se pogovarjajo realno v času.

Kaj želite doseči z Divjadjo?
Divjad je misteriozna drama, v kateri se "lupijo" miti umrlega prijatelja, ki se skozi predstavo kaže v drugačni luči. Rdeča nit zanimivosti, nečesa, kar vleče gledalca, je zelo močna, hkrati pa si želim, da bi se na koncu vprašali, kaj so tiste stvari, ki so mene definirale kot človeka. Kaj smo mi kot družba prijateljev, kako so vplivali name, to so neka osnovna vprašanja. Vsak bo odnesel tisto, kar bo želel, jaz pa pri sebi točno vem, kaj raziskujem.

Se vam zdi, da bo občinstvo "padlo" noter? Pri klasičnih predstavah je pogosto ta distanca gledalca od zgodbe že osnovna predpostavka, pri nekaterih pa gledalca oder in zgodba takoj posrkata. Kakšen je bil vaš namen?
Jaz padem zelo "notri" v to, kar delajo. Ne maram testnega občinstva, čeprav igralci včasih navijajo za to. Potem gre za to, da ljudje, ki jim pokažeš predstavo na premieri, to potem doživljajo kot emotivno izkušnjo, če pa jo gledajo kot poklicani, da nekaj povedo, jo potem doživijo kot racionalno izkušnjo. Seveda bodo predstavo pogledali ljudje, ki so v predstavo vključeni, in njihove pripombe upoštevam. Nikoli pa se s tem nisem obremenjeval, sebe namreč vidim kot nadomestno oko gledalca, kakršnega želim nagovoriti. In delam zanj, zato izboljšujem tempo, situacije, vidim, kje stvar pade, in jo tam naredim bolj živahno, kjer je prehitra, jo upočasnim. Seveda pa je to oseben slog režiserja in to je moj pečat. To je tako, kot če bi se želel za vsakega partnerja spremeniti, kar je zelo nezdravo. Tako kot se je nezdravo prilagajati gledalcem, saj tako ti izgubiš bistvo, zaradi katerega te imajo nekateri radi, drugi pa pač ne. Jaz s tem nimam nobenih težav.

Igro ste pisali z mislijo na točno določene igralce. So to vaši sošolci, prijatelji? Kako ste jih izbrali?
Drevenšek (op. Jurij) je bil moj sošolec, drugi so bili pred ali za mano na akademiji. Ko vidim igralce, ali v filmu ali na odru, vidim, ali so mi zanimivi, razmišljam, da bi rad delal z njimi. Tako smo skupaj prišli z Ajdo (Smrekar) in Marušo (Majer), s katerima prej še nisem delal. Ajda mi je bila všeč v kratkem filmu Blaža Završnika. S Pucem (Matej) in (Jurij) Drevenškom sem nazadnje delal v 3. letniku faksa pri svojem prvem kratkem filmu in sem si želel lepo izkušnjo ponoviti. Z Aljažem (Jovanović) in Tino (Vrbnjak) sem delal pri nekaterih manjših zadevah in sta se čudovito izkazala, zato sem ju imel v mislih. Marušo sem videl v eni krasni mali "off Broadway" predstavici in sem takoj vedel, da zmore veliko.

Hkrati pa so zelo raznoliki, vseh šest, dojemanje določenih stvari je pri njih zelo drugačno. Zanimivo je, ker kot režiser imaš neki svoj sistem, kako delaš, potem pa vidiš, ko imaš šest igralcev, ki vsak terja tvojo polno pozornost, da moraš enemu posvetiti več časa pri eni stvari, drugemu pri drugi. To nima nobene zveze s kakovostjo igralca, saj so vsi izjemni, temveč je odvisno od tipa človeka.

Režiserji ste torej diplomati?
Hm ... ali pa oče, psiholog, diktator, vse to, kar jaz v bistvu nočem biti. Jaz nisem v tem poklicu, ker bi užival v teh stvareh, v teh mitih, ki pogosto vzniknejo o režiserjih - od torture, ki jih vrhunski mojstri ustvarjajo s svojo ekipo, do tega, da nekateri režiserji ustvarjajo neke kulte glede svojega imena. Vem, da to lahko prinese rezultate, a mene to ne zanima, rad imam svoj mir. Želim, da me igralci poslušajo, da je moja beseda zadnja, predvsem pa, da je to kakovostno sodelovanje enakovrednih ljudi, ki so tukaj, da bi naredili dobro stvar. Tu ni neke mistifikacije.

Se vam kdaj zdi, da so vse stvari, ki so se vam zgodile v življenju, pripomogle k temu, da ste danes tu, ali so nerelevantne, ker so bile vaše želje definirane brez vpliva okolice?
Želja, da počnem to, kar počnem, je absolutna moja. To je tak poklic, v katerem ne moreš uspeti, če nisi prepričan o sebi in ne delaš na sebi. Hkrati pa seveda si del vsakega naključnega srečanja: od tega, v kakšni družini si zrasel, do tega, s kakšnimi prijatelji si se družil. Včasih sem se verjetno bolj pustil vplivati. Bil sem otrok v ozadju. Zdaj vem, kaj hočem in kam grem. Se pa seveda rad pustim vplivati lepim stvarem.

V svojem delu doslej ste se ukvarjali z realnostjo v Sloveniji. Boste to nadaljevali? Je za vas evropska produkcija "to" to ali se ne obremenjujete s prihodnostjo?
Predstava se je dolgo pripravljala, čeprav bo zdaj na sporedu zelo hitro za Dvojino. Posledično je šla čez veliko faz. A tako izčiščene stvari, kot je ta, še nisem dal od sebe. Divjad je zelo pomembna zame predvsem zato, ker napoveduje smer, v katero bom šel: zelo premišljeno in minimalistično izražanje v katerem koli mediju. To pa pomeni, da bo to terjalo svoj čas in koncentracijo. Zdaj bodo stvari prihajale počasneje.

V bistvu se ne ukvarjam na ta način s sabo, da bi se spraševal, ali bom snemal kaj v Nemčiji ali šel v Ameriko. To so napačna vprašanja. Bistveno vprašanje je, kaj bi rad povedal.

Je to težava slovenskih filmov, da imamo pogosto občutek, da niso prepričljivi? Zdaj ste na prizorišče prišli vi, Rok Biček in apetiti javnosti so se znova povečali.
Zelo sem vesel za Bička in Šantiča. Naredila sta filme, ki o nečem govorijo – in to je bistveno. Vse drugo govoričenje o slovenskem filmu in financiranju pa je nekaj, o čemer bi morali filmarjem z zakonom prepovedati govoriti v intervjujih. Pogovarjati bi se morali le o svojih filmih, poetiki, o tem, kaj hočemo povedati. Kar je krasno v gledališču, je to, da me ni nihče vprašal o proračunu Divjadi. Na Borštniku se o tem nikoli ne pogovarjajo, samo o predstavah se govori, ko pa je Slovenski filmski festival, pa je prvo vprašanje vedno denar in sistemska ureditev ter druge kozlarije. In zato sem se tudi odločil, da nobenih kolegov ne bom javno napadal ter nič več blebetal o financah in predragih filmih. Prvič, ker če kje mora obstajati viteštvo, je to v režiji. Drugič, vsi smo v istem čolnu, vsak se trudi po svojih močeh. In tretja stvar je, da si moramo med seboj pomagati, ko si pomoči želimo, hkrati pa si pustiti individualnost. In delati dobre filme. Če bomo tako razmišljali, mogoče še nekaj bo.

Barbara Hieng Samobor je v nedavnem intervjuju potožila, da primanjkuje režiserjev. Kako vi gledate na to? Je dovolj intelektualnega kapitala?
Pri MGL-ju mi je v zadnjih letih najbolj všeč prav to, da dajejo priložnosti mladim igralcem in nekaterim mladim režiserjem. To se jim že obrestuje. Vem pa, da veliko mladih gledaliških režiserjev čaka na priložnost, tako da bi jaz na njihovem mestu hitro potrkal na Barbarina vrata (smeh).

Ničesar ne moreš izsiliti. Mi smo dvomilijonski narod, režiserji se ne bodo množično rojevali, saj tudi ne bi imeli česa delati. Hkrati pa ne vem, ali je to neki poklic, ki bi bil priljubljen. Kreativa je povsod, sploh pa v Sloveniji, necenjena. Včasih kdo pristopi k meni s komercialnim projektom, češ da so prišli do mene, ker delam drugače. Ko pa jim predstavim drugačen koncept, se ustrašijo in pravijo, da želijo popolnoma isto, kot že obstaja na trgu.

Zelo spoštujem tehnično znanje Slovencev, res smo narod izumiteljev. Ampak brez kreativnosti ne bomo nikamor prišli. To daje presežno vrednost vsemu. In tega nam poleg neke osnovne etike krvavo primanjkuje.

Indeksi vsakdana so precej katastrofični. Mislite, da imajo mladi sploh "pravico sanjati", ker so zdaj dejansko bolj vpeti v "dolžnost preživeti"? Nekateri sicer pravijo, da je čas krize čas, ko umetnost prosperira, tudi kot znak upora.
Razumem ljudi, ki ne berejo, ne hodijo v gledališče, so pač ljudje, ki jih to ne zanima. Sam nisem recimo gledal nobene košarkarske tekme na EP-ju. Ampak izjemno spoštujem delo in cenim izjemno povezovalno moč, ki jo ima šport. Umetnost pa daje lepoto vsemu, čeprav te na prvi pogled to ne zanima – vsaka lepa stvar, ki jo primeš v roke, tehnološke stvari, ki jih uporabljaš, vse, kar navdušuje, ima za sabo kreativnost. Ubijanje kreativnosti ne pomeni, da bodo nesposobni paraziti imeli manj denarja za svoje ekstravagance. Pomeni predvsem to, da bo lepota počasi izginjala. In potem tudi tisti, ki bodo imeli denar, ne bodo imeli česa kupiti, v čem uživati. Umetnost ni zastonj naša spremljevalka skozi vso človeško zgodovino. Upam, da se tega še vedno zavedamo.