Snemanje nove priredbe te brezčasne mojstrovine in bisera nemškega ekspresionizma je produkcijska hiša Studio 8 zaupala ameriškemu režiserju in scenaristu Robertu Eggersu.

Eggers je na letošnjem festivalu Sundance predstavil svoj prvi celovečerec, grozljivko The Witch, ki je postavljena v 17. stoletje, in naletel na dober sprejem. O Čarovnici so pisali celo kot o "najsrhljivejšem filmu festivala". Za zdaj še ni znano, ali bo šlo za "dobesedno" adaptacijo ali pa ohlapneje prirejeno zgodbo, pa tudi ne, kdaj naj bi film bil končan - smo pa načelno skeptični do koncepta adaptacije klasične grozljivke, ki je še danes tako srhljiva tudi zaradi popolne odsotnosti dialoga in posebnih učinkov.

Navdih poiskali pri Drakuli (in to skušali zakriti)
Murnauov film iz leta 1922 je bil seveda posnet po predlogi romana Drakula Brama Stokerja; ena prvih grozljivk sploh velja za prelomnico v zgodovini nemega filma. Čeprav je producent Albin Grau, potem ko se je že lotil predprodukcije, ugotovil, da ne bo dobil avtorskih pravic za adaptacijo Stokerjevega romana, je bil trdno odločen, da bo na platno prenesel zgodbo o vampirju (med prvo svetovno vojno je namreč slišal ogromno zgodb o neživih).

Svojega transilvanskega vampirja je torej preimenoval v Orloka in tudi sicer dogajanje v filmu s pomočjo scenarista Henrika Galeena spremenil ravno dovolj, da se mu ne bi dalo očitati plagiatorstva. (Lik lovca na vampirje Van Helsiga je denimo popolnoma izpadel, grof je postal skrajno občutljiv za svetlobo, svojih žrtev pa ni spreminjal v vampirje, pač pa jih je ubijal - zato vaščani sprva mislijo, da jih pesti kuga, ne pa pošast.) Grau in Galeen, ljubitelja vzhajajočega nemškega gibanja ekspresionizma, sta režijo zaupala F. W. Mornauu, ki je vse skupaj posnel z eno samo kamero in ob taktu metronoma, ki je narekoval tempo igralcem.

Stokerjeve vdove niso preslepili
Kljub vsem vsebinskim spremembam je bila produkcija tarča tožbe Stokerjeve družine, ki je med drugim zahtevala, naj se uničijo vse obstoječe kopije filma. A na srečo filmske zgodovine je nekaj izvodov filma že odpotovalo v predvajanje v tujino in se tako izognilo cenzuri. A Mornau svojega filma nikoli ni videl v distribuciji: umrl je (več o tem pozneje), še preden so leta 1937 zapadle kršene avtorske pravice Drakule in se je Nosferatu lahko umestil v filmsko zgodovino.

Film, ki danes velja za ekspresionistično umetnino, v času nastanka torej ni bil komercialna uspešnica. V njem spremljamo usodo grofa Orloka (Max Schreck), ki živi visoko v Karpatih in ki je v resnici vampir Nosferatu. To odkrije mladi Hutter, ko pride k njemu na poslovni obisk. Mladenič zjutraj na vratu zagleda sledove prstov, še bolj pa se zgrozi, ko pri Orloku opazi zanimanje za svojo ženo Ellen. Njegov sum je dokončno potrjen, ko vidi Nosferatuja, ki zlaga krste na voz, leže v eno izmed njih in se odpravi na ladjo, ki pluje proti Viborgu, kjer Ellen nestrpno čaka na moža.

Preveč prepričljivi Schreck?
Kot se kultnim filmom rado zgodi, so tudi Nosferatuja spremljale govorice o prekletstvu: med snemanjem so se člani ekipe menda na smrt brali Schrecka - celo tako zelo, da so režiserja osumili, da je za film najel resničnega vampirja. (No, strahovi glede naveze s svetom neživih so malo pojenjali, ko je Schreck leta 1936 nenadoma umrl, star šele 56 let.)

Po smrti zaradi škandala padel v nemilost
Snemalec Nosferatuja Fritz Arno Wagner si je leta 1958 zlomil vrat in na snemanju nekega drugega filma umrl. Murnau se je medtem že leta 1926 preselil v Hollywood in posnel film Sunrise, ki je pobral tri oskarje v prvem letu, ko so jih podeljevali. Pet let pozneje je režiser - menda ne v popolnoma pojasnjenih okoliščinah - v Santa Barbari umrl v prometni nesreči. Za volanom avtomobila je bil 14-letni filipinski služabnik, s katerim je Mornau menda imel razmerje. Škandal, ki je zaradi tega izbruhnil, je bil tolikšen, da se skoraj nihče ni udeležil pogreba v mojstrovi rodni Nemčiji. Pravzaprav je prišlo le 11 ljudi, med njimi Greta Garbo in Fritz Lang.
Leta 1979 je razkošen remake Murnauovega filma z naslovom Nosferatu, fantom noči posnel nemški režiser Werner Herzog; imena je spremenil nazaj v Stokerjeva, sicer pa se je večinoma držal zgodbe prvega Nosferatuja; v vlogi vampirskega grofa je takrat zaigral Klaus Kinski. Leta 2000 je nastala še grozljivka Vampirjeva senca, v kateri so igrali John Malkovich, Willem Defoe in Udo Kier; film je tematiziral samo nastajanje filma Nosferatu, a s to razliko, da se Schreck (Dafoe) tukaj v resnici izkaže za vampirja ...

Režiserjev oskrunjeni grob
Mornau se je sicer pred kratkim v medijih znašel kot predmet neke druge, še morbidnejše zgodbe: neznanci so vdrli v družinsko grobnico v njegovem domačem Stahnsdorfu in ukradli režiserjevo lobanjo. Ker so v bližini oskrunjenega groba našli vosek (od sveč?), je čisto mogoče, da je imel zločin zvezo s kakšnim kultom. (V literaturi je dekapitacija poleg kola skozi srce najučinkovitejši način za dokončno onesposobitev vampirja.)