Značaj umetnostnega zgodovinarja, univerzitetnega profesorja, pisatelja, duhovnika, politika, urednika, publicista, kritika in prevajalca je pred sto leti v poročilu o Domu in svetu dobro zadel Jože Debevc, ki je o njegovem znamenitem spisu S poti dejal, da je v njem Cankar podal tip hiperkulturnega človeka, ki samega sebe muči z vedno novimi vprašanji.

Izidor Cankar ni bil enostavna osebnost in z izzivom osvetlitve njegove kompleksnosti ter vsestranskega delovanja se je v novem dokumentarnem filmu s pomočjo sogovornikov uspešno spopadel režiser Amir Muratović. Film, ki ste si ga lahko ogledali na 2. programu TV Slovenija, nosi naslov Ljubljansko jutro, benečanski večer, besede, s katerimi je Cankar vpeljal roman S poti. S prelomnim knjižnim delom Muratović tudi odpre dokumentarni film, v katerem je prisluhnil estetski govorici Klopčičeve filmske priredbe dela Iskanja iz leta 1979.
"Knjižica mladostnih bojev in razmišljanj"
Roman, s katerim je Izidor Cankar odgovoril na tedanje sloge v slovenski književnosti in skušal prinesti duh sodobne evropske pripovedne proze s povečanim "umskim delom" in usmerjenostjo k sociologiji in psihologiji, ostaja eden najboljših slovenskih modernih romanov. V reviji Dom in svet je v nadaljevanjih izhajal leta 1913, v knjižni izdaji pa je izšel leta 1919. Delo, ki ga je sam opisoval kot "poučni roman" in kot "knjižico mladostnih bojev in razmišljanj", je požirala tedanja mladina, ki se je navduševala nad nenavadno obliko in vsebino.

Izidor Cankar je v romanu uresničil ontološko spoznavni roman, kar je bila, kot piše v spremni besedi France Zadravec, težka umetniška naloga za duhovnika, ki je verjel v končni odgovor o človekovi biti, vseeno pa so ga razjedali dvomi, zato si je moral vero v svojo mistično zasnovo umsko utemeljiti. Odgovor je iskal v dialogu med popotnikoma po Italiji - pripovedovalcem in njegovim prijateljem, umetnostnim zgodovinarjem Fritzem, dveh naravah v istem človeku. To je bil Izidorjev prvi obračun s problematiko življenja, je leto po Cankarjevi smrti zapisal njegov dolgoletni "strokovni prijatelj" France Stele. V knjigi je Cankar nakazal svoj razcep med čutnostjo in duhovnostjo. A njun notranji dialog, kot v dokumentarnem filmu pojasni Tomaž Brejc, je tudi dialog iz časa začetka 20. stoletja, ko so vse vrednote postale predmet velikanskega prevrednotenja ali celo razvrednotenja.
Človek, ki je svoje stavke verjel
"Za dobro zasukan stavek bi dal leto življenja," reče Firtz v romanu S poti. "To ni samo izjava stilista, ampak človeka, ki je svoje stavke verjel," še pojasnjuje Brejc.
Film vstopi v Cankarjev opus z najbolj znamenitim odlomkom romana, z opisom Tizianove slike Assunta. V opisu, ki ostaja v slovenski umetnostni zgodovini nedosežen, obravnava avtor načelo objektivne umetniške lepote in dopuščanje njene subjektivne relativizacije.
Izidor Cankar (rodil se je leta 1886 v Šidu v Slavoniji) je zase pravil, da je estetika njegova neozdravljiva bolezen in po končanem bogoslovju v Ljubljani je leta 1909 študij estetike vpisal na univerzi v Louvainu. Pozneje je predavanje iz estetike in umetnostne zgodovine poslušal v Bruslju ter se dodatno izpopolnjeval še v Londonu in Parizu. Za pot umetnostnega zgodovinarja se je odločil, ko je na Dunaju prisluhnil Dvořakovim predavanjem, ki so bila za dunajsko intelektualno javnost pravi dogodek. Pri njem je tudi pripravil doktorsko disertacijo o slikarju poslikave ljubljanske stolnice Giuliju Quagliu, delo, o katerem je Maks Dvořak zapisal, da presega meje krajevnozgodovinske raziskave.

Kako videti in razumeti umetnost
V Ljubljano se je Cankar vrnil leta 1914, prevzel je uredništvo revije Dom in svet, ki jo je vodil do leta 1919. Ko se je leta 1920 vrnil z novega študijskega postanka na Dunaju, je bil izbran za docenta na katedri za zgodovino umetnosti in ljubljanski univerzi, pozneje za izrednega in leta 1928 za rednega profesorja. Podobno kot njegov dunajski profesor je tudi sam veljal za izredno priljubljenega predavatelja, ki so ga drli poslušat zelo različni poslušatelji. Podoben učinek je imel leta 1926 njegov Uvod v likovno umetnost – Sistematika stila, ki še danes ostaja temeljno umetnostnozgodovinsko delo, tedaj pa je bila ena tistih knjig, ki je bila obvezno branje vsakega kultiviranega človeka. V delu, v katerem je predstavil tipološko koncepcijo stila s trojico idealizem – realizem – naturalizem, je skušal pojasniti, kako videti in razumeti umetnost.

Skopo povzet opis Cankarjeve dejavnosti mora omeniti vsaj še ustanovitev Umetnostnega zgodovinskega društva in Zbornika za umetnostno zgodovino, sodelovanje pri organiziranju Narodne in Moderne galerije (za zadnjo je oskrbel zajeten sklad, tudi s pomočjo prepričanja dedičev Dragotina Hribarja, da namesto za družinsko grobnico sredstva preusmerijo v gradnjo 'doma' sodobne umetnosti). Pod psevdonimom Franc Bregar je pisal leposlovna besedila in prevedel številne pomembne romane, med njimi Guliverjeva potovanja, uredil je tudi Zbrane spise bratranca Ivana.
Tragičen trenutek v zasebnem življenju
Leta 1926 je Cankar dokončno prelomil z duhovniškim poklicem in se poročil s hčerko podjetnika Dragotina Hribarja Ničo. To je bil velik škandal za družino, na govorice pa sta zakonca odgovorila z imenom hčerke Kajtimara. Tragična smrt hčerke je ohladila odnos zakoncev, ki sta srečno družinsko vez kazala le še navzven zaradi diplomatskega protokola. Cankarja je smrt hčerke strla, "… z njo je resnično umrla polovica mojega življenja," je tedaj zapisal.

V vlogi politika
Izidor Cankar je kot eden od ustanoviteljev slovenskega društva PEN odločilno vplival, da je na dubrovniškem mednarodnem kongresu leta 1933 PEN izrecno obsodil tako fašizem kot nacizem. To je bila tudi prva mednarodna obsodba fašizma in nacizma sploh, pojasni v filmu Lev Kreft. Ugled doslednega nasprotnika nacizma pa je Cankar ohranil v političnih krogih zavezniških držav tudi med drugo svetovno vojno.

V politično življenje je bil intenzivno vpet že med prvo svetovno vojno in bil ob razpadu Avstro-Ogrske eden najvidnejših članov narodnega sveta SHS v Zagrebu in delegacije, napotene v Beograd, da sklene dogovor o zedinjenju jugoslovanskih delov monarhije v skupno državo. K politiki se je nato znova odločneje vrnil leta 1936, ko se je posvetil diplomatski karieri in odšel kot poslanik kraljevine Jugoslavije najprej v Buenos Aires, bil obenem akreditiran v Montevideu in nekaj časa v Riu de Janeiru. Na noge je postavil veleposlaništvo v Ottawi, leta 1944 pa je bil imenovan za ministra prosvete v jugoslovanski vladi v Londonu.

"Slovnice sicer ne znajo, bodo pa zmagali"
Na začetku druge svetovne vojne je ob prebiranju vojnega lističa programa OF dejal: "Ti fantje sicer ne znajo slovnice, bodo pa zmagali." Ob nadaljnjem poteku vojne in notranjih spopadih je znal razumeti, kako se obrača zgodovina. Avgusta leta 1944 je v Rimu skušal delegacijo Slovenske ljudske stranke prepričati, da razpusti belogardistične formacije in po neuspehu razočarano dvignil roke. Še istega meseca se je na Visu sestal s Titom, ki ga je po prvotnem strahu, da postaja Jugoslavija fašistična država, v pogovoru pomiril. Pod vtisom srečanja je po Kardeljevem posredovanju poslal pismo škofu Rožmanu s prošnjo, da s svojo avtoriteto doseže vključitev domobranskih enot v partizanske. "Edini smisel te vojske za Slovence je v tem, da se z njo odpira možnost, da se slovenska zemlja osvobodi in združi in da se tako ustvarijo stalni predpogoji za zdravo narodno življenje po tisočletnem umiranju …" V pismu je še zapisal: "Partizanstvo ni komunizem, čeprav so v njem tudi komunisti. Domobranstvo je cerkvena narodna škoda, ki se bo komaj dala popraviti. .... Nekateri se bodo razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?" (Cankarjevo diplomatsko delovanje celovito obravnava Andrej Rahten v knjigi Izidor Cankar – Diplomat dveh Jugoslavij).

"Čast, ki je nisem želel, a je ne morem zavrniti"
V vladi Ivana Šubašića je zdržal le tri mesece, po vojni pa mu je Tito namenil mesto veleposlanika v Atenah. V Ljubljano se je vrnil leta 1947 in se leta 1950 upokojil kot univerzitetni profesor. Leta 1953 so ga imenovali za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, "Čast, ki je nisem želel, a je ne morem zavrniti," je tedaj dejal. Nekaj let zatem se je njegovo zdravje opazno poslabšalo, vseeno pa je ostal dejaven skoraj do konca. Precej osamljen je, tako piše France Stele, umrl 22. septembra leta 1958. Z Izidorjem Cankarjem, je še zapisal Stele, je legel v grob "izreden človek, ki je po svoje plačeval s svojimi življenjskimi usodami davek za tisti rod, ki mu je verno zrcalo ohranil v svojem romanu S poti."