Tega po njegovih besedah ne more odtehtati nobena nagrada, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

"Res sem vesel zase in za iransko kinematografijo, toda nobena nagrada ni vredna toliko kot to, da bi moje filme lahko videli rojaki," je režiser, ki so mu v Iranu zaradi kritičnosti do oblasti prepovedali opravljati svoje delo, povedal v enem redkih intervjujev za iranske medije.

Umetniška scena je že več let spolitizirana, še posebej kinematografija, je dejal za iransko tiskovno agencijo Ilna. Predstavnike filmske organizacije, ki spada pod ministrstvo za notranje zadeve in nadzira filmsko industrijo v tej islamski republiki, je obtožil, da "kinematografijo obdajajo z visokimi zidovi".

"Ljudje na položaju nas obtožujejo, da ustvarjamo filme za tuje festivale," je dejal v imenu iranskih režiserjev. "Skrivajo se za političnimi zidovi in ne povedo, da naših filmov ne smemo predvajati v iranskih kinematografih."

Pogled na sodobni Teheran izza krmila taksija
Taksi je Panahijev tretji film, ki so ga pretihotapili iz države kljub uradni 20-letni prepovedi opravljanja dela. Prepoved so mu naložili zaradi dokumentarca, ki ga je želel posneti o nemirih, ki so vzniknili po spornih predsedniških volitvah leta 2009.

Poleg tega 54-letni Panahi ne sme zapustiti države. Nagrado na Berlinalu je zato v soboto zvečer prevzela njegova nečakinja Hana Saeidi, ki je skupaj z njim nastopila v filmu. Ob prevzemu kipca je zajokala.

V zmagovalnem, napol dokumentarnem filmu je Panahi ponudil pogled na sodobni Teheran izza volana rumenega taksija. Posnel ga je s kamero, ki je bila nameščena na armaturno ploščo.

Njegov prejšnji film Parde (Spuščen zastor) iz leta 2013, ki je prav tako nastal skrivoma, je na Berlinalu dobil srebrnega medveda za scenarij ter izzval proteste pri iranski vladi.