Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odlični igralec v drugi polovici 20. stoletja. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije
Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odlični igralec v drugi polovici 20. stoletja. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije
Spominska soba v Zagorju ni zasnovana v slogu klasične muzejske postavitve, temveč je predvsem multimedijski prostor, v katerem so informacije o Ladku Korošcu podane v dokumentarnem filmu. Na ogled je še nekaj osebnih predmetov in veliko slikovnega gradiva, ki obiskovalcu nudi vpogled v umetnikovo življenje, vezano na številne nastope doma in v tujini. Foto: Kulturni dom Zagorje

Poleg nastopov Mešanega pevskega zbora Ladko Korošec in Slovenskega okteta bodo predstavili tudi knjigo o življenju in delu pevca, ki jo je avtor Rudi Medved naslovil s Koroščevimi slavnimi besedami Pel bom, dokler bom živel.

Fundacija Ladko Korošec - leta 2008 so jo ustanovili s ciljem ohranjanja in popularizacije umetniškega dela, življenja in imena opernega pevca - je svojemu rojaku pred dvema letoma skupaj z zagorsko občino v Weinbergerjevi hiši v Zagorju odprla spominsko sobo, ki ima podobo multimedijskega prostora. V njem je na ogled pevčeva zapuščina, med drugim njegovi filmi, ki jih je posnel na potovanjih po svetu in jih prav v tej sobi predvajal domačinom.

Korošec: v tujih besedah in svojih lastnih
Ob letošnji okrogli obletnici rojstva Ladka Korošca je član fundacije Rudi Medved, ki je tudi direktor Kulturnega centra Delavski dom Zagorje, izdal publikacijo o Koroščevem življenju in delu. Naslednja naloga fundacije je ponatis avtobiografske knjige Ladka Korošca Na tista lepa pota, ki je izšla leta 1973, je načrte orisal Lipec.

Najprej ga je poklicala igralska muza
Ladko Korošec se je rodil 3. avgusta 1920 v Zagorju, umrl pa 21. marca 1995 v Ljubljani. Svojo poklicno pot je začel kot igralec. Po končani dramski šoli na poznejši Akademiji za glasbo je leta 1941 začel igrati v ljubljanski Drami, pozneje pa ga je slovenski skladatelj Vilko Ukmar angažiral v ljubljansko Opero. Med drugim je bil učenec profesorja Julija Betetta.

V svoji pevski, v glavnem operni, karieri je odigral več kot 100 različnih vlog. Najbolj se je vtisnil v spomin po interpretacijah 'buffo vlog' (Kecal v Prodani nevesti, Don Bartolo v Seviljskem brivcu, Štrukelj v Gorenjskem slavčku, Don Pasquale v istoimenski operi). Mednarodno zelo odmevno je bilo njegovo sodelovanje z basistom Miroslavom Čangalovićem v Massenetovi operi Don Kihot.

Vsa najvišja slovenska kulturna priznanja
Korošec je bil tudi trikratni dobitnik Prešernove nagrade. Leta 1949 je nagrado prejel za vlogo Don Pasquala v istoimenski operi Gaetana Donizettija, leta 1959 za pevski vlogi Sancha Pansa in Don Pasquala. Leta 1978 je bil nagrajen za operni pevski opus. Deset let pozneje je prejel še Bettetovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije, ki velja v Sloveniji za najvišje priznanje za umetniške dosežke v glasbi.