Avtentična, 'kul', džezovska, hiphoperska, urbana. Vse to združuje njen lik in delo. Latanya Hilton (pozneje je prevzela umetniško ime Akua Naru) je odraščala v ameriškem New Heavnu, kjer je že v otroštvu kovala rime o socialni problematiki. Sprva je nastopala po manjših klubih, sčasoma po vse večjih, nazadnje pa pristala v Kölnu, kjer trenutno prebiva in ustvarja glasbo.

Nase je opozorila leta 2011, ko je izšel njen prvenec The Journey Aflame, kjer sta se znašli tudi skladbi Poetry, How Does It Feel in The World is Listening. Toda, ker prisega na podajanje sporočila v živo, je že naslednje leto sledil album Live & Aflame sessions s preoblečenimi (v živo zaigranimi) skladbami s prvenca. Pravi, da bi morala pisati več, toda kot je dejala za MMC, bo njen novi album na policah prihodnjo zimo.

Slovenija, kamor se vrača - natančneje v Galo Halo 30. maja v okviru festivala Druga godba - ji ni tuja. Lani je gostovala v Mariboru. "Spomnim se, da je bila do tam zelo dolga vožnja. Vozili smo se tisoč ur (smeh). Spoznala sem res zanimive ljudi, ki se spoznajo in podpirajo glasbo," je dejala za MMC.

Cel pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Pred nekaj meseci ste zapisali na Facebooku: "Ne verjemite vsemu, kar mislite." Kolikokrat se zalotite, da besede prehitijo vaše misli?
Včasih se zgodi. Mama mi je vedno govorila, naj premislim, kaj bom povedala, in tako sem vzgojena. Ampak pri tej moji misli, naj ne verjamemo vsemu, kar mislimo, sem želela opozoriti, da te um včasih prelisiči. Naše misli delujejo kot serija vzorcev, ki niso vedno pozitivne. Če nekaj misliš, še ne pomeni, da moraš tem mislim verjeti. Ne smemo verjeti vsemu, kar se nam podi po glavi.

Zakaj je tako pomembno, da se povprašujemo o vsem, kar se dogaja okoli nas – vključno z našimi misli?
Ker je pomembno, da se rastemo in se razvijamo, da postanemo boljši. Predpogoj za to pa je, da se sprašujemo o stvareh okoli sebe, in ne samo okoli sebe, ampak tudi o našem notranjem svetu, saj je ta pomemben za našo osebno rast.

Stereotipna – komercialna – zaznavanje rapa izhaja iz bolečine in jeze. Vaša vzornica Nina Simone je nekoč dejala: "Medtem ko se počutite jezne in ranjene, se hrani dvom." Kje črpate moč, da podajate svoje besede občinstvu?
Moja moč izvira od Boga in ljubezni do ustvarjanja glasbe. Čutim, da je moje poslanstvo na zemlji, da delim to svojo strast do glasbe z drugimi. Če sem utrujena in slišim glasbo, želim vstati – to je naravni instinkt. Rada ustvarjam novo glasbo in jo izvajam.

Izjavili ste, da je hiphop glasba, ki je dala glas tistim, ki ga niso imeli in so bili nevidni. Koliko je komercializacijo spremenila naš pogled na njegovo sporočilnost?
Vsekakor ga je preoblikovala: preoblikovala je zaznavanje poslušalca in narativno obliko izvajalca. Sama se trudim, da delam glasbo, ki jo imam za pristno in se razlikuje od zaznavanja, ki jo vidimo na televiziji. Tam se stvari ponavljajo in ljudje mislijo, da ni alternative, toda je, le ugasniti je treba svet, v katerega gledate skozi zaslon. Njihov svet se vrti okoli tržnih raziskav in tako vedo, kaj ljudje želijo in kako sami pridejo do zaslužka.

Je tudi to razlog, zakaj so ženske v svetu hiphopa napačno prikazane?
Boljša beseda kot napačno prikazane bi bila, da so podcenjene. Saj vemo, kako je v hiphopu, gre za odsev cele družbe.

Odraščali ste v New Heavnu a Ameriki, toda pozneje ste se preselili v Nemčijo. Mislite, da bi ostali omejeni v procesu ustvarjanja, če se ne bi preselili?
Ne v procesu ustvarjanja glasbe. Če bi mi bilo usojeno, bi ostala tam vse življenje. Vedno sem in bom ustvarjala glasbo, toda mislim, da nikoli ne bo omejitev pri procesu ustvarjanja. Smešno je, koliko je nadarjenih v ZDA, toda priložnosti, da greš na turnejo in pokažeš svojo glasbo, skoraj ni. V Evropi je drugače, in priložnost, ki jo imam tu, mi tam verjetno ne bi bila dana.

Pa kultura oblikuje ustvarjalnost?
Da, na neki način. Kultura oblikuje identiteto – to, kar smo. Vpliva na to, kar lahko izvajalec ustvari.

Še vedno zbirate stare džezovske plošče?
Trudim se narediti malo prostora, ker sem vneta zbiralka starih plošč. Sploh džezovskih. Toda zbiram tudi druge stvari.

Zakaj se vam je zdel saksofon najprimernejši instrument za vašo rimano poezijo v eni izmed vaših najbolj intimnih skladb Poetry: How Does It Feel?
Ta skladba je nastala skoraj po čarovniji. Bila sem v svoji pižami na vaji s svojo skupino pred dvema letoma in želela sem posneti to pesem. Prosila sem jih, naj ugasnejo luči, ker imam rada sveče in temo. Ampak, ker sem bila obkrožena s samimi Nemci, so se začeli radovedno spraševati, kaj se dogaja. Verjetno so bili preveč vljudni, saj se še nismo toliko časa poznali, da bi mi to preprečili. Ko smo jih ugasnili, sem začela kar recitirati. Alex je začel igrati basovsko linijo, medtem ko se je Julian Ritter pridružil s saksofonom. Po nesreči smo posneli prvo vajo te skladbe, o kateri se nismo nikoli pogovarjali, kako jo bomo posneli. V osnovi sem samo recitirala pesem. Ko smo jo odločili posneti na album, smo se osredotočili na ta osnovni posnetek, torej na improvizacijo. In saksofon je res osrednji člen tega posnetka pa tudi Julian.

V svojih besedilih ste zelo neposredni, hkrati pa tisti, ki išče, najde sarkastične podtone. Koliko se sami zavedate oz. namerno vstavljate sarkastične elemente?
Niti ne, mogoče včasih. Morala bi se prav usesti in o tem razmisliti. Ko pišem, ne razmišljam, kako podajam sporočilo.

Kdaj pišete oz. ustvarjate glasbo?
Morala bi pisati več, toda mislim, da je najboljši čas za ustvarjanje jutro. Včasih imam obdobja, ko ne ustvarim nič, potem pa pride obdobje, ko ljudje mislijo, da se mi je zmešalo, ker ves čas ponavljam, da si moram zapisati svoje misli. Ta konec tedna sem na primer pisala kot nora. Toda blokade največkrat prebijam ob petih, šestih zjutraj.

Radi potujete, kaj vas žene na pot? Je to tisti občutek gibanja? Oziroma za nekatere je neprestano gibanje pobeg pred samim seboj?
Tako kot rada ustvarjam glasbo, tudi potujem. Rada imam občutek, da sem med dvema točkama: na vlaku, na letališču. Da nisem tam, kjer sem bila, in da nisem tam, kamor nameravam. Ta občutek potovanja in neodkritega je tisto, kar me poganja. In rada imam ljudi in jezike, ki jih ne razumem. Tiste nore trenutke, ki se preprosto zgodijo. Ampak ne bežim pred ničimer (smeh).

Kaj se spominjate od zadnjega obiska Slovenije, ko ste lani nastopili v Mariboru?
Spomnim se, da je bila do tam zelo dolga vožnja. Vozili smo se tisoč ur (smeh). Spoznala sem res zanimive ljudi, ki se spoznajo in podpirajo glasbo. Imeli smo priložnost, da smo se malo sprehodili po mestu, kjer so ljudje 'breakdanceali' po trgu. Res je bilo dobro vzdušje.