Ko sta se ob izteku stoletja leta 1999 kot Basement Jaxx podpisala pod svoj studijski prvenec Remedy, ga ni bilo analitičnega peresa ali kritika junaka, ki bi njunemu duetu oporekal progresivno vizijo znotraj elektronskega popizraza. Četudi se je njuna glasbena kariera dostikrat žanrsko pozibavala, bo ostalo zapisano, da so prenekateri nadobudni glasbeni promotorji poskušali Basement Jaxx »prodajati« kot britanski pandán (nasprotje) francoskem duetu Daft Punk. Toda če sem malce ciničen, je ta za lase privlečena primerjava šele letos dobila svojo (u)veljavnost.

Album Junto, ki ga dvojec podpisuje po petletnem studijskem premoru, se je zagotovo približal daftovskemu idealu popularne glasbe, ki so ga predstavili na lanskem albumu Random Access Memories. Podobno kot pri slovitejših in slavnejših Francozih se Junto (op. avt. skupaj v španščini) sliši kot retrospektivno glasbeno delo, v katerem ne zmanjkuje sodobnih & popularnih zvočnih prvin. Seveda z nujno opazko, da visokotehnološki stroji in vesoljne čelade za boljši oprijem misli in idej vsako skladbo »obtežijo« do onemoglosti ali pretirane perfekcije. Strinjam se popolnoma, da so zvočne konfekcijske dovršenosti dueta Basement Jaxx pojem za marsikaterega popizvajalca ali izvajalko. Toda kljub njihovi glamurozni predstavi (We Are Not Alone, Unicorn, Power To The People, What's The News) o reševanju planeta, galaksije, ljudi in živali je žalostno, da si poslušalec zapomni uvodni Intro bolj kot zamaskirane afriške plemenske motive, porazno spogledovanje z dubstepom in kibernetično videoprovokacijo.

Ocena: 2; piše: Miroslav Akrapović