Zagreti zbiralci bodo dobili priložnost, da - za šestmestno vsoto - v roke dobijo zgodovinsko prelomne posnetke, ki so v Star Clubu v Hamburgu nastali v decembru 1962. Dražbena hiša Ted Owen and Co prodaja zbirko 33 posnetkov, zmontiranih in takih v čisto grobem stanju, ki so nastali v že davno propadlem klubu.

Ti posnetki so nastali v zgodovinskem trenutku, prelomnem za biografijo Beatlov. "Novinec" Ringo Starr je pravkar zamenjal bobnarja Peta Besta, skupina pa je počasi pridobivala zagon v rodni Angliji, kjer so se dva meseca prej na lestvicah pojavili z Love Me Do.

Zanimiv podatek: številne pesmi so odigrane in posnete v hitrejšem tempu od predvidenega, to pa zaradi drog, s katerimi so fantje takrat eksperimentirali; jemali so preludin, kar je različica speeda. "Vsi natakarji v Hamburgu so to jemali. Pesmi so zato izvajane v vrtoglavem tempu," razlaga Owen, lastnik omenjene dražbene hiše.

Med pesmimi na trakovih je nekaj znanih priredb: Twist and Shout (napisala sta jo Phil Medley in Bert Berns), pa Roll Over Beethoven Chucka Berryja in Spectorjeva To Know Her Is to Love Her. Samo dve pesmi sta napisala Paul McCartney in John Lennon: I Saw Her Standing There in Ask Me Why.

Legitimen dogovor ali pijanske "zafrkancije"?
Trakove je na Grundigov snemalnik z enim samim mikrofonom posnel Adrian Barber, ki je v klubu skrbel za nastopajoče skupine; to je bila tretja in tudi zadnja rezidenca Beatlov v Hamburgu. Za posnetek je menda prosil Ted "Kingsize" Taylor, član neke druge liverpoolske skupine, the Dominoes, Lennon pa naj bi privolil - pod pogojem, da Taylor plača njihovo popito pivo. Ta zadnji del pogodbe je bil v poznejših sodnih sporih seveda predmet nesoglasja. George Harrison je v povezavi s tem v nekem zaslišanju pripomnil, da "to, da je pijan tip posnel gručo drugih pijancev, ni ravno poslovna transakcija".

Na neki točki je nasprotna stran Brianu Epsteinu, menedžerju skupine, posnetke ponudila za sto tisoč funtov, a jim je odgovoril s protiponudbo dvajsetih funtov, češ da tako nizka kakovost višje vsote ni vredna. Nazadnje so končali pri Larryju Grossbergu, ki je bil med drugim tudi poslovni menedžer Mohameda Alija in Andyja Warhola. Grossberg je vložil še 100 tisoč funtov v remiksanje in obdelavo ter 26 pesmi leta 1977 izdal na albumu.

Prodaja na stara leta
Prav Grossberg zdaj prodaja dva izvirna "masterposnetka", ki so ju uporabili za predlogo albuma, za nameček pa še remikse in posnetek, ki ga je klub vrtel, ko skupina ni bila na odru. "Star sem 74 let in čas je za prodajo," je za Guardian pojasnil Grossberg. "Svoji družini nočem naprtiti bremena, da bodo morali po moji smrti brskati po mojih stvareh in likvidirati premoženje."

Obenem ima možak tudi podpisan dokument založbe Apple, ki potrjuje, da ne bodo izpodbijali prodaje trakov, ki pa bodo za novega lastnika lahko samo spominek - skupaj s trakovi namreč ne bo dobil avtorskih pravic za kakršno koli nadaljnje razpečevanje.

Še vedno zanimivi za zbiralce
Spodnja cena za trakove je med 100 in 140 tisoč funti, v resnici pa upajo na veliko višjo vsoto. Izvirni spominki v povezavi z Beatli še vedno dosegajo astronomske zneske, ta pa je poseben, ker dokumentira prav poseben trenutek v času. "Ko so nastopali v Hamburgu, so bili bolj ali manj komična točka," pravi Owen. "John Lennon je na oder prihajal s straniščno školjko okrog vratu in oponašal Hitlerja. Morali so zabavati občinstvo, ker so pravzaprav igrali v stripklubu."

Grossbergu se zdijo posnetki zanimivi zato, ker razkrivajo, kdo je Beatle navdihoval, in kažejo, da se niso bili nikoli sposobni jemati preveč resno. "To je ena izmed redkih priložnosti, da jih lahko slišimo igrati priredbe izvajalcev, ki so jih imeli radi. Med njimi so tudi nenavadne izbire, na primer Your Feet’s Too Big Fatsa Wallerja. Vse skupaj je igrivo. Takrat so imeli še to svobodo, da so lahko igrali, kar so hoteli. Frank Sinatra nikoli ne bi zapel Your Feet’s Too Big."