Vsaj v tistih primerih, v katerih se z njim spopade avtorica besedil in glasbe ter pevka, ki zagrize v upogibanje meja žanrov in vztraja pri estetiki DIY. Sama pop razume tudi kot odsev številnih lokacij, kjer je pisala in snemala, ljudi, ki jih je srečevala v svojem nomadskem glasbenem življenju, in raznolikih glasbenih žanrov, ki so uporabljeni za ustvarjanje popa. Kot zapiše Thom Jurek na portalu Allmusic, je Carla Bozulich s svojim tretjim soloalbumom Boy besedo "pop" potegnila iz prepada nepomembnosti.
Nomadska glasba, ki krši žanre in premika konvencije
Rodila se je v New Yorku, zadnja leta pa živi v Los Angelesu. V najstniških letih jo je z življenjsko močjo oplajal punk rock, nato pa so jo "uničili in raztreščili, a na dober način" ljudje, ki so preizpraševali in na novo izumljali načine, kako deluje glasba. Igrala je z agit-propovskimi Ethyl Meatplow, divjimi epskimi rokerji The Geraldine Fibbers, v glasovno bazirani zvočni umetnosti Scarnella in Evangelista. Njen prvi "solo" album iz leta 2003, cover albuma Red Headed Stranger Willieja Nelsona, je bil označen kot "mojstrovina reinterpretacije in rekontekstualizacije". Leta 2006 je za založbo Constellation, ki ji je zvesta še danes, posnela prvo ploščo Evangelista, kar je nato postal tudi njen vzdevek, pod katerim je med letoma 2008 in 2011 izdala še tri albume. Zdaj je ime Evangelista postavila na stran in Boy izdala kot tretji album pod lastnim imenom. Pesmi odsevajo nenehno življenje na poti, življenje, namerno brez vseh korenin, nomadsko življenje, ki ga vodi senzibilna, iskrena in včasih tudi jedka lirika Carle Bozulich.
Boy je album desetih pesmi, ki si utirajo pot do prepoznavnih struktur in refrenov, a hkrati Carla Cozulich tudi pogosto destabilizira glasbene poudarke in strategije. Uglasbitev in aranžmaji so vedno v službi njenega glasu in lirike, kar Boy povezuje z albumi Evangeliste, namen in struktura vsake pesmi pa sta ostrejša, in če bi morda njeno delo, podpisano kot Evangelista, še lahko zamenjali z zvočno umetnostjo, temačno ambientalno ali glasbo s kvazi industrialnim pridihom, se pri albumu Boy to ne more več zgoditi. Večino glasbe je napisala sama, pa tudi zaigrala na večino glasbil. Z njo je sodeloval John Eichenseer, znan tudi kot JHNO, ki ga lahko zasledimo v eklektičnem miksu pri projektih z vsega sveta. Igra klaviature, violo, elektrofonijo, bobne in duduk ter kreira glasbeni software za Cycling '74, Björk, Laurie Anderson in za svojo generativno umetnost. Duo potuje in igra po Severni in Južni Ameriki, Evropi ter Indiji, posebej ustvarjalno spodbuden kotiček pa sta našla na majhnem otoku ob obali Istanbula. Ritmično podporo na albumu Boy jima daje italijanski bobnar Andrea Belfi.
JHNO in Belfi jo bosta spremljala tudi na koncertu v Klubu Gromka v četrtek, 24. aprila. Poleg njih pa na kitari Adrián de Alfonso oziroma Don the Tiger, ki ga poznamo kot kitarista in frontmana legendarnih bendov Bèstia Ferida, Veracruz, Capitán ali Homenatges, redno pa tudi spremlja in improvizira v družbi Lydie Lunch, Marka Cunninghama, Weasela Walterja, Roberta Forsterja in Carle Bozulich. Album Boy bo moč slišati tudi v Tolpi bumov v torek, 22. aprila ob 19. uri na programu Radia Študent.