So Beatlesi brez Johna Lennona še lahko The Beatles? Queen brez Freddieja Mercuryja še Queen? So Zmelkoow brez Goge še Zmelkoow?

In kaj so Dream Theater brez legendarnega bobnarja Mika Portnoya? Ta je zasedbo skupaj s kitaristom Johnom Petruccijem in basistom Johnom Myungom leta 1985 ustanavljal na glasbeni akademiji Berklee.

V skoraj treh desetletjih je bedel nad skupino, jo usmerjal in pregnetel do 10 milijonov prodanih ploščkov in statusa najbolj priljubljene progresivne metalske zasedbe na svetu. Pregorel je in odšel.

Kot kaže, bo za njim kmalu izginila večina sledi. Dream Theater so se ta torek skozi led in sneg vrnili v ledeno dvorano Hale Tivoli z ognjem v roki. Mostovi s preteklostjo so izginili v pepel.

Ste opazili, da le redko, ko ljudi sprašujete o vtisih s koncerta njim drage skupine, ne dobite odgovorov, ki ne bi do nebesnih višav povzdigovali videnega? "Mega, nepozabno, super, božjastno dobro", pri tem pa krilijo z rokami in komajda zadržujejo slino v ustih?
Zagotovo takšnih odgovorov ne bo manjkalo med 3.000-4.000 obiskovalci torkovega koncerta v sicer ne čisto polni mali dvorani Hale Tivoli. Bilo jih je ravno dovolj, da se je očem milo storilo ob pogledu na zbrano množico, hkrati pa ni bilo huronske gneče, ki bi iz pljuč iztisnila še poslednjo molekulo kisika, niti prerivanja/komolčarstva v prvih vrstah (ki je že stalnica na skoraj vseh večjih veselicah).

Prišli so večinoma ljudje, ki v glasbi iščejo za ščepec več. Ki želijo za korak dlje. Za zamah lopate globlje. Dream Theater to ponuja. Že s prvencem When Dream And Day Unite (1989) so pretresli sceno progresivnega metala - zvrsti, ki je v svetu glasbe sopomenka za predanost zvoku in tehnično izpiljenost. Da pri tem Dream Teater niso izostajali, pripomore že to, da so vsi akademsko izobraženi glasbeniki.
'Progressio' latinsko pomeni napredek in skozi čas so v skupini ustvarjali vse bolj grandiozne koncepte, vse daljše stvaritve in vse bolj epske zgodbe. Vrhunec je za večino konceptni album Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory (1999), ki skozi nežne balade in divje kitarske tornade opiše potovanje osebe skozi svoj um v preteklost. Album je revija Rolling Stone razglasila za najboljši progresivni metalski izdelek vseh časov.

Ta je na koncertu dobil posebno pozornost. A ker je šlo za dogodek v konceptu "večer z ..." (ang. an evening with), ki z Dream Theater pomeni najmanj tri ure godbe, Metropolis nikakor ni prevladoval. V pehar zaigranega je prišel tako material iz časov, ko so bili še mladi in lepi, ter iz današnjika, ko kitarist Petrucci nosi podobo jamskega človeka, ki so ga oblekli motoristi iz Blue Öyster kluba.
Ko so ob 20.30 ugasnile luči kot zatišje pred neurjem, so iz zvočnikov zadonele prve note posnetega False Awakening Suite. V dvorani, v katero so se počasi valili z ledenim dežjem polepljeni obiskovalci, je še vedno zevala približno petinska luknja. Tudi vzdušje je še nekoliko sledilo temperaturam.

Dream Theater so vedeli, da ni več šale. Veliko je bilo v zadnjih dveh letih glasov, da po odhodu ključnega člana skupina ni več "prava". Z novim, samoimenovanim albumom (2013) so vse sile usmerili v sporočilo: tukaj smo. Tu je naša strast do glasbe. To SMO mi. In tu je naš novi singel: The Enemy Inside, s katerim so v uvodu preverili ozvočenje.

Prvo opažanje: občinstvo se je od leta 2005, ko so ob 20. obletnici brenkali na isti lokaciji, precej spremenilo. To je bil čas, ko so Dream Theater v svoje kompozicije zares začeli na polno vgrajevati težke, mastno zveneče kitarske rife. Za to so poželi dvignjen nos marsikaterega progpurista, hkrati pa so nagrabili pozornosti bolj metalskega občinstva. Ko so v tistih letih koncerte začeli z rifvaljarji ala Glass Prison, je to z mantričnim ponavljanjem v zrak pognalo najmanj prve vrste, če že ne bolj polenjenih oddaljencev s pivom v roki.

V zadnjih letih pa ne. Ali je razlog splošna inflacija koncertov ali kaj drugega, tudi 4. februarja so ljudje skupino toplo pozdravili, nato pa bolj kot brusili pete - naostrili ušesa in osredinili očesna zrkla.

Dream Theater so za aktualno turnejo Along for the Ride izdatno vizualno izboljšali odrski šov. Vse pesmi so v svoji pripovedovalni dimenziji dobile pripadajoče videozgodbe, ki so se usklajeno vrtele na ogromnem platnu za izvajalci.

Tako deluje sodobna umetnost. Nekoč so ustvarjalci imeli čopič, da so občutek in misel napleskali. Imeli so svinčnik, da so načrtali besede. Imeli so glas, da so čustvo izpeli. Danes je vse to združeno v en velik napad na vse človeške čute - razen otipa. Najboljši primer je megalomanski, teatralični presežek staroste Rogerja Watersa The Wall, ki je za desetletja vnaprej postavil standarde glasbene uprizoritve.

Dream Theater so sicer precej manjša skupina, a so kljub temu precej obogatili šov. Tako je lahko občinstvo poleg besedil iz glasilk tenorista Jamesa LaBrieja in glasbe instrumentov skupine ves čas lahko sporočilo interpretiralo tudi skozi nenehne, skrbno pripravljene videoprojekcije, ki jih je med posameznimi pesmimi povezovala še "medzgodba" potujočega taksija Majesty. Očitno je bilo tudi zgledovanje po delih Storma Thorgersona, ki je upodobil večino albumov Pink Floyd.

Vključen je bil tudi pred dnevom prvič objavljeni videospot za The Looking Glass, drugi singel novega albuma, ki je sledil prav tako še nekoliko topli skladbi The Shattered Fortress in za grammyja nominirani On The Backs of Angels.

Ansamblov ogenj je poslušalce zares ogrel z eno s svojih najlepših stvaritev: Trial of Tears, 15-minutno kompozicijo s številnimi spremembami vzdušja, vrhunci in umiritvami. Razlog je tičal v presenetljivo dobri pevčevi formi. Že pred 10 leti so se kritiki spraševali, ali bo še zmogel odpeti stare, stratosfersko visoke stvaritve iz konca 80. let. Zdaj, še deset let pozneje, je bila LaBriejeve forma še bolj vprašljiva.

Na spletu so se že pojavili amaterski posnetki s koncerta:

Razlog za dvome tiči v hudi poškodbi iz preteklosti. Leta 1994, na vrhuncu slave, si je mladi vokalist po zastrupitvi s hrano in intenzivnem bruhanju pretrgal glasilke. Kljub nepopolnemu okrevanju je že kmalu nato odšel na svetovno turnejo albuma Awake in si človeški instrument še bolj zatrl. Sledilo je desetletje grimas na obrazih poslušalcev, saj je kakovost petja tako v živo kot na albumih precej padla.

Ko je bil okoli leta 2002 že precej "odpisan", je celo svojim kolegom v skupini predlagal odhod iz karavane. Na srečo o tem niso hoteli nič slišati, saj se je takrat začelo počasno okrevanje glasu zaradi neprestanih terapij in vaj. Zaradi desetletja slabših predstav je vseeno veljal za šibkejši člen skupine.

LaBrie, ki je svojo pevsko kariero začel leta 1981, svoj prvi album pa z ansamblom Winter Rose leta 1989, pa leta 2014 poje bolje kot leta 2005. Kot je dokazal tako v Trial of Tears kot v vsem poznejšem materialu, niti ena linija ne predstavlja težav. Sicer je njegov glas šibkejši in temnejši kot nekoč, a stratosferske linije najstarejšega materiala so zadonele po celotni Hali Tivoli tako, kot je treba.

Dream Theater so znani po tem, da pesmi prelivajo od "limonadastih" melodij z nežnim LaBrievim žametom, ki se ga ne bi sramovala Santa Barbara, do divjega tepežkanja surovih, kmetskih mlatičev, ki v opoldanski vročini besno udrihajo, saj se jim mudi v senco na južino.

Mlačev je prišla v soj žarometov z novim instrumentalom Enigma Machine. Vanj je novi bobnar, svetovno znani virtuoz Mike Mangini, vključil svoj solo - nekaj, čemur obiskovalci DT-jevih koncertov že dolgo niso bili priča. Mangini je stroj. Če bi v Portnoyeve oznojene škornje vstopil kdor koli drugi, bi se znašel pod slapom negativnih kritik.

A ne Mangini. Je tisti bobnar, po katerem se zgledujejo skoraj vsi, ki želijo svojo tolkalistiko izboljšati. Postavil je nekaj svetovnih rekordov v hitrostnem bobnanju in je izjemen "matematik" pri kombiniranju zapletenih poliritmov - nekaterih njegovih trikov ne more izvesti nihče drug na svetu. Obenem je eden najbolj raznolikih in prilagodljivih bobnomlatov. Z izjemo ene očitne napake je popolnoma vse linije izpeljal popolno.

Do prihoda v Dream Theater je dosegel skoraj vse, kar se v bobnarskem svetu doseči da. Kljub temu je ob zasedbi položaja dejal, da mu igranje v Dream Theater predstavlja vrhunec kariere. Šala, ki so jo navadno izrekali na Petruccijev rovaš, se je raztegnila tudi na Manginijevo ime.

"Kaj je hitrejše? Palični stepalnik ali Petrucci?"

Odgovor: Petrucci, le da ima palični stepalnik več občutka.

To seveda ne drži, saj je ravno barvna, čustvena izraznost tista, ki Dream Theater ločuje od številnih drugih tehnično naprednih, a izrazno suhih skupin (namig: Yngwie Malmsteen).

Petrucci je po odhodu Portnoya nase prevzel tudi glavno breme pisanja besedil. Tematsko pogosto posegajo na področja premagovanja osebnih težav, kar je v občinstvo nedvomno privabilo tudi precejšen odmerek mladih, "občutljivih" in "ranjenih" intelektualcev. Poleg njih so sedele njihove pobledele punce, ki so ob 10-minutnih solih preklinjale dan, ko so se odločile fanta pospremiti na koncert.

Kitarist se je skozi hitrostno zahtevne solaže (večkratni gost Great 3 Guitarist turneje virtuoza Joeja Satrianija) prebil z neverjetno mehkobo, skoraj plavanjem prstov, kot bi izvajal Kuža pazi. Družbo mu je s številnimi dueti delal gospod Vešč, klaviaturist Jordan Rudess (intervju z njim bo objavljen v prihodnjih dneh). Igral je na klaviature, na iPad, na Continuum ter brez števila drugih instrumentov, ki jim javnost ne pozna imena.

Pri tem se je Rudess, ki po lastnih besedah z glasbo govori še lažje kot v maternem jeziku, nad klaviature sklanjal kot preveč sentimentalna babica nad vnučkom, že naslednji trenutek pa jih je zagrabil kot Valentino Rossi svojega 500-kubičnika.

Prvi dve uri in pol koncerta (čas, v katerem bi večina skupin izvedla že dva nastopa) je zaradi 20. obletnice albuma Awake (1994) Dream Theater končal s cvetoberom pesmi tega albuma. Vsako je občinstvo pozdravilo s še bolj željnim aplavzom in s še bolj pretanjenim posluhom izvedbe.

Zanimivost: LaBrie je med petjem verzov "Don't tell me, you wanted me" (ne reci mi, da si se me zaželel) stopil do Petruccija in mu nežno čohal bradico.

Gre za glasbo, ki preseneti. V nasprotju s Tanjo Žagar po štirih taktih bend navadno ne nadaljuje s ponovitvijo verza (ali drgnjenjem refrena), temveč nenadoma "podstavi" dodatno osminko. Ali pa izbere nenavaden, 5-četrtinski takt. Tak, ki možganom namesto predvidljivosti prinese nenavadnost, da se morajo prilagoditi. Progresivna glasba neprestano izziva glasbene čute. Poslušala spodnese, nato pa mu postreže z mehko tapeto in ga odpelje v novo deželo domišljije.

Tudi tisto deželo, ki jo na albumu Metropolis pt. 2 pod hipnozo odkriva glavni protagonist, skozi prostor in čas povezan z že zdavnaj umorjeno deklico. Ker album praznuje 15. obletnico, je dobil častno mesto zaključka koncerta. Zanimivost: leta 2001 so živo izvedbo albuma posneli in jo na police poslali ravno 11. septembra pod naslovom Live scenes from New York. Naključje je hotelo, da sta bila na naslovnici WTC-jevi stolpnici v plamenih.

Ogenj zasedbe Dream Theater je skozi triuren koncert, ki se je končal blizu polnoči, zajel poslušalce. Nekateri deli občinstva so se ob koncu spontano klanjali bendu, ki je dokazal, da jim je glasba življenje, vsakdan in onkraj. To je bila predstava presežkov, ki je zbrisala spomin na slabšo, hladnejšo in od občinstva izolirano leto 2009.

Seveda gre poudariti, da to nikakor ni glasba za vsakogar. LaBriejev vokal je na trenutke osladen, drugič preveč falzeten in kljub izjemni operabilnosti marsikoga odvrne. Presenetljivo je, da po 30 letih lahko še izvede vsa dela in to skoraj vsak dan po tri ure, a to ne spremeni dejstva, da ni več ravno mladenič v spandeksu iz 80' let. Marsikoga bo odvrnilo dejstvo, da je bend sposoben ustvariti 45-minutno pesem in od tega 25 minut porabiti samo za podivjano plenkanje po strunah.

Zaradi svoje naprednosti in kompleksnosti progresivni metal ni "boljši" od preostalih zvrsti. Tudi najenostavnejši napevi so lahko umetniško in izrazno izjemno močni, tudi najbolj filigransko zapletene stvaritve so lahko plehke in ne nagovorijo nikogar.

A Dream Theater so dokazali, da imajo oboje: in umetniški občutek za nagovor čutov poslušalca in izjemne obrtne spretnosti. Kot je komentiral MMC-jev uporabnik rudes, v en album vložijo toliko idej, da bi drugi iz njih naredili štiri ali več.

Dokler bodo po polobli harali tako, kot so v torek v Hali Tivoli z instrumentalom The Dance of Eternity, se svetu ne bo treba bati za manko dobre glasbe. S Portnoyem ali brez, to so bili Dream Theater.