Glasba Helmet, ki jo najpogosteje in zelo ohlapno opredeljujejo kot alternativni metal, sicer predstavlja predvsem zvok prve polovice 90. let preteklega stoletja, vendar ima ta newyorška zasedba marsikaj povedati tudi v 21. stoletju. In prav tako je sam videz ostal enako neizstopajoč, čemur smo lahko po vsem tem času kar nekako hvaležni - še vedno spominjajo na neukročeno deroče se akademike z električnimi kitarami v rokah.

Helmet je predvsem jedrni in danes edini izvorni član Page Hamilton. V zgodovini zasedbe lahko naštejemo kar 11 nekdanjih članov. Kljub temu pa ostaja skozi skoraj tri desetletja obstoja njihov izraz zapisan temu, kar so bili Helmet od samega začetka - predvsem zvesti sebi.

V zgodbi Helmet predstavlja prelomnico njihov drugi album Meantime, s katerim so leta 1992 dosegli svetovno prepoznavnost - skladba z njega, naslovljena In the Meantime, pa jim je prinesla nominacijo za nagrado grammy. Sledila sta še albuma Betty in Aftertaste, nato so prekinili svoje delovanje za šest let in se 2004 znova obudili. Preteklo leto je navrglo album Dead To The World, ki je Pagea Hamiltona s pomlajeno zasedbo ponovno pognal na svetovno turnejo. In v okviru te bodo odigrali tudi svoj drugi ljubljanski koncert, pred katerim smo se pogovarjali z vodjo Hamiltonom.

Na naslovnici vašega zadnjega albuma Dead To The World je osebek, ki odhaja v puščavo. Gre - tudi glede na naslov - za simbolni umik iz sveta oziroma družbe, umik v puščavo?
Da, nekako. Na eni strani gre za umik iz družbe in brezciljno tavanje po puščavi, ki tukaj simbolizira prihodnost naše zahodne družbe. Torej družbe, temelječe na kapitalizmu, ki pa se mu po mojem mnenju obeta implozija, saj izključuje posameznike in resnično ne funkcionira.

Leta 1992 vam je vaš drugi album Meantime prinesel precejšnji uspeh, tudi v komercialnem smislu. Kako ste kot alternativna skupina takrat gledali na to?
To se je pač zgodilo. Seveda se nismo trudili za to, da bi zasloveli. Glasbo smo ustvarjali kot tudi sicer in se trudili ustvariti nekaj, česar ni nihče pred nami. Želeli smo preprosto zveneti kot Helmet, ta komercialni uspeh in prepoznavnost pa sta prišla nepričakovano. Najbrž je bila širša javnost naveličana heavy metala ali pa mnogih, recimo temu, pozerskih rokerjev. Želeli smo si pač igrati trši rock, ne da bi naša oblačila in pričeske nujno morali nakazovati česar koli.

Meantime in trije nadaljnji albumi so izšli pod okriljem Interscope Records, ki je bila takrat še zelo mlada založba. Kako je prišlo do vašega sodelovanja?
Po pravici povedano, se ne spomnim več prav dobro. V tistem obdobju se je naenkrat pojavilo veliko ljudi okoli nas, prejemali smo tudi veliko klicev in mnogi so nam takrat ponujali denar, da bi posneli ploščo za njihove založbe. S prvencem Strap It On, ki smo ga izdali pri neodvisni založbi Amphetamine Reptile, smo pridobili svojo bazo poslušalcev, pozneje pa smo postali bistveno bolj prepoznavni. Vse to dogajanje okoli nas se je preprosto zgodilo, ne da bi bili zares pozorni nanj. Lahko pa rečem, da smo z založbo Interscope nekaj časa precej dobro sodelovali.

Čemu ste potem po štirih albumih, ki ste jih izdali za Interscope Records, presedlali k drugi založbi?
Nekako so od nas pričakovali, da bomo kar nizali uspešnice, kar seveda ni namen našega ustvarjanja. Interscope je bila majhna založba, ki se je takrat zelo trudila za prodajo naših plošč. Nato pa je bilo pod njenim okriljem toliko skupin, da smo se nekako izgubili med vsemi temi imeni in pozornost založbe je bistveno upadla, niso se več toliko trudili za nas.

Je bilo po vašem mnenju za to nekako krivo tudi obdobje, ko je bilo mnogo skupin slišati podobno kot Helmet?
Res je bilo takrat mnogo tovrstnih skupin. Pravzaprav pa mi še danes mnogi rečejo, kako všeč jim je album Size Matters iz leta 2004, ki je bil naš zadnji, izdan pri Interscope Records. To razumem nekako kot dokaz, da gre za dober material in na koncertih si ljudje pogosto zaželijo skladb, ki so na njem. Vendar se založba ni prav zares potrudila glede njegove prodaje, ki bi morda lahko bila prav tako dobra, kot je bila v primeru albuma Meantime.

Kako si razlagate dejstvo, da je vaša glasba prestala "preizkus časa", saj bo čez dve leti že 30. obletnica obstoja Helmet?
Menim, da je na prvem mestu predvsem odkritost - v smislu, da se ne pretvarjamo oziroma poskušamo biti nekaj, kar nismo. Niti ne poskušamo ugajati nekemu določenemu občinstvu ter temu prilagajati svojega zvoka ali videza. Nekatere skupine se načrtno preobražajo skozi čas, kar lahko sicer deluje neko določeno obdobje, vendar menim, da ljudje sčasoma spregledajo, da tvoje početje ni pristno. Sam sem zelo nagnjen k temu, da ne iščem razlogov ali celo opravičil za to, kar počnem. Lahko rečem, da me zelo veseli to, da lahko s svojimi 56 leti še vedno igram te skladbe in uživam v njih. Pred dnevi, ko smo koncertirali v Švici, je bilo prav zabavno, ko nam je eden od zaposlenih v klubu, v katerem smo nastopali, po koncertu dejal, da je presenečen, kako avantgardni smo še zmeraj po vseh teh letih. To me je delno tudi presenetilo, saj se mi zdi popolnoma normalno, da tudi v zrelih letih seveda nismo začeli ustvarjati skladb z refreni, ob katerih bi vse občinstvo družno zapelo z nami (smeh).

Kaj bi izpostavili kot ključno razliko med Helmet v prvih letih in danes?
Glasba se seveda popolnoma naravno razvija skozi čas, ne da bi se poskušali na novo izumljati. Tudi osnovni besednjak napreduje s časom, besedila ne temeljijo več toliko na toku misli, postala so malo bolj narativna in tudi harmonije so malo kompleksnejše. Prav tako se je moje petje spremenilo. Čas je s seboj prinesel več gotovosti glede tega, kar počnem, in tako si tudi več privoščim pri preizkušanju, kaj glasovno zmorem. S tem pa je manj dretja in vreščanja, ki sta mi bila nekoč bistveno bliže.

Glede na to, da ste izšolan džezovski kitarist, vendar ne ustvarjate v tem žanru, obstaja vseeno kak skupni imenovalec oziroma kako temeljno občutje, ki povezuje džez z glasbo, ki jo ustvarjate?
Zagotovo je džez močno vplival na moj način igranja kitare in petja. Dejal bi tudi, da prihaja iz džeza določen groove, ki ga morda druge skupine, ki prav tako igrajo trši rock, nimajo. Tudi želji po raziskovanju in improvizaciji najbrž koreninita v džezu ter tudi moji kitarski soli so navdahnjeni z njim. Vendar ne gre za nekaj zavestnega in namernega, nikoli ne rečem na primer: "Ustvarimo nekaj, kar bo slišati džezi."

Imate dolgo zgodovino s kitarami znamke ESP ...
Dva modela kitar ESP nosita moje ime - pri enem od njiju sem sodeloval pri oblikovanju, drugi pa je bil poustvarjen po moji stari kitari ESP, ki sem jo nabavil leta 1989 ali 1990. Dejansko so to staro kitaro poslali na Japonsko, kjer jih izdelujejo, ter izdelali model z vsemi poškodbami in odrgninami, ki jih ima moja stara kitara. Najljubša mi je zagotovo ta stara srebrna kitara, vendar je ne nosim s seboj na turneje, je lepo shranjena doma. Se pa res kdaj zgodi, da kdo na koncertu, ko vidi repliko, meni, da gre za to izvirno kitaro. Kdaj potem - če se kdo zelo navduši glede tega - iz šale niti ne povem, da je pravzaprav zgolj replika.

Skozi leta se je velikokrat spremenila postava zasedbe Helmet, zato me zanima, kako vsakič znova najdete nove glasbenike, ki jih ocenite kot primerne za vašo zasedbo?
Večinoma gre za osebna priporočila. Ko pride do tega, da potrebujem nekega novega člana zasedbe, povem svojim znancem, ki me potem usmerijo k določenim osebam, te pa nato povabim na avdicijo. Nekateri ostanejo daljše obdobje v zasedbi, nekateri pa ne. Kyle (Stevenson, op. n.) je trenutno najdlje z mano, zdaj že enajst let bobna v zasedbi Helmet. Skorajda noče oditi, prav občudujem ga zaradi tega (smeh). Tudi zdajšnjega kitarista in bobnarja sem našel prek znancev ter dodatnih avdicij, ki sem jih imel v Los Angelesu in New Yorku.

Ste edini izvorni član zasedbe in pravzaprav jedro Helmeta. Bi si lahko zamišljali, da bi kdaj v prihodnosti Helmet obstajali brez vas?
Ne zamišljam si, da bi kdo to sploh poskušal. Slišal sem ploščo s priredbami skladb z albuma Meantime, ki je izšla lani, in moram reči, da me je precej zabavalo slišati druge, ki preigravajo moj material, hkrati mi je tudi precej laskalo. Takrat so me tudi nagovarjali, da bi napisal recenzijo te izdaje, vendar mi ni bilo do tega že iz same naklonjenosti do zasedb, ki so se sploh tega lotile.

Videti vas bo mogoče v dokumentarnem filmu Grunge, Punk, Politics and the Fight Against Ballot Measure 9 o boju proti odloku leta 1992, ki bi v Oregonu med drugim uvedel opredelitev homoseksualnosti kot nečesa nenormalnega in perverznega. Je naključje, da bo film predvajan letos, ko sta splošno ozračje in politika ponovno vse bolj sovražna in ozkogleda?
Nirvana je takrat imela koncert v podporo nasprotnikom tega odloka v Oregonu, od koder pravzaprav prihajam, in so nas povabili, da nastopimo na ta večer. Namen tega odloka je bil med drugim onemogočiti homoseksualnim učiteljem, da bi lahko še naprej poučevali, kar je za moje pojme poseg na ravni fašizma. Moj brat je homoseksualec, tako da se me je to še toliko bolj dotaknilo. K sreči odlok potem ni bil sprejet, vendar se ti boji nikoli ne končajo zares. Filma še nisem videl, mislim pa, da je res zgolj naključje, da bo predvajan letos. Vendar - kot sem dejal - to so žal neskončni boji.