Toda za nekdanje člane skupine Women, ki so se v sklicu novega glasbenega rojstva poimenovali Viet Cong, se je ta magnetizirani trak pokazal kot odlična promocijska vaba. Kajti v scenosledu dogodkov po kaseti so Viet Cong s pomočjo založbe Mexican Summer »izstopili« iz okoliša kanadske podtalne scene in ne dolgo tega pristali v objemu znamenite neodvisne glasbene hiše Jagjaguwar, ki jim je objavila prvenec, enostavno poimenovan – Viet Cong. Dobrih osemintrideset minut kitarskega sklicevanja, čaščenja in redefinicije postpunka, ki ga nabriti kanadski kvartet uspeva iztrgati iz zgodovinskega konteksta in vešče krmiliti z odtenki sebi najljubših viž – hrupno & distrorzirano & temačno.

A kljub navdušenju so se pojavili tudi dvomi o pristnosti avtorske refleksije v realnem času. In to se sprašujejo tisti, ki ne poznajo zadosti glasbe 80-tih … kar bi jim omogočilo, da v tovrstnih žanrskih odtenkih – kot so to Viet Cong – delijo nasvete ali se sprašujejo o današnjosti. Bodimo spoštljivo kolegialni in ne hipsterični. Kot že neštetokrat v novejši glasbeni zgodovini se poskuša izpodbijati kredibilnost glasbenikov, ki črpajo navdih iz (pod)talilnega obdobja osemdesetih. Kot da splošno veljavna teza o cikličnih glasbenih žanrih velja za vse, razen za generacijo, ki je odraščala ob Sonic Youth in Joy Division.

Ta kultna & referenčnaglasbena pojma nista naključno izbrana. Lahko čiste vesti (po)trdim, da je (pop)kulturni vzgojnovplivni vidik njune glasbe enako pomemben kot tisti, na katerega se je sklicevala generacija naših starih staršev in staršev – The Rolling Stones in The Doors. Čez nekaj časa bo tudi njihova glasbena zapuščina pridobila uveljavljeni »The« in otroci jutrišnjega dne se bodo ob zvočni kulisi Viet Conga podali še globlje v središče Zemlje. Ko prvič odkrijejo glasbene dinozavre, si bodo prihodnost drugače pisali.