Če odmisliš leta gospodov na odru (in večine tistih v občinstvu), je težko verjeti, da so Kraftwerk v resnici bend iz sedemdesetih. Videti Kraftwerk v živo je popolnoma svojevrstna in predvsem aktualna izkušnja, neprimerljiva s tipično nostalgično turnejo velikanov sedemdesetih - in to še zdaleč ne samo zato, ker je njihovo delo žanrsko nezdružljivo z Eltonom Johnom ali The Eagles, če ostanemo zvesti dekadi. Šele danes in v retrospektivi je jasno, da so kot monolit nepremično zakoreninjeni v času zato, ker je njihova glasba že pred desetletji negovala klico, iz katere se je razvila skoraj vsa elektronika, kot jo poznamo danes.

Samo predstavljajte si: v eri, ki so ji kraljevali lasati rokerji v svetlečih pajkicah, so Kraftwerk na oder vkorakali kot zategnjeni bančni uradniki in začeli ustvarjati glasbo, v kateri ni prostora niti za slutnjo električne kitare. Danes, ko je svet ujel korak z njihovo digitalizirano vizijo prihodnosti, si je najbrž težko predstavljati, kako subverzivno in vizionarsko je v resnici nekoč delovala njihova glasbena sinteza stroja in človeka. "Interpol and Deutsche Bank / FBI and Scotland Yard / business, numbers / money, people": komad Computer World iz davnega leta 1981 skozi prizmo današnjega sveta deluje naravnost preroško. Da niti ne omenjamo komplementarne skladbe Computer Love, ki desetletja pred Tinderjem napoveduje novodobno iskanje človeškega stika. Tista že večkrat slišana krilatica, da so Kraftwerk ob Beatlih (ali pa kar pred Beatli) najvplivnejši bend vseh časov, kar naenkrat ne zveni več tako presežno.

Vseeno pa je že sama narava tokratne svetovne turneje - ob izidu antologije 3D: The Catalogue - dokaz, da si Kraftwerk vendarle hočejo postaviti spomenik z jubilejno turnejo največjih uspešnic. Albuma nove glasbe niso izdali že vse od leta 2003 (Tour de France); namesto tega so se očitno odločili za rekonfiguracijo svojega obsežnega kataloga in razmislek o tem, kako ga lahko pripeljejo v novo tisočletje.

Na oder vkorakajo točno ob predvideni uri, ko se približno četrtina občinstva še muči z labirintnim vstopanjem v parter skozi bar Hale Tivoli. Štirje možje v "futurističnih" neoprenskih dresih za svojimi statičnimi konzolami, ki jih čakajo na odru. Papirnata 3D-očala, ki smo jih dobili na vhodu, pa pridejo prav že ob uvodni skladbi Numbers (prav tako z albuma Computer World). Matrica zelenih številk, ki valovijo na zaslonu, je najlepši dokaz, da vsaka umetnost vendarle ni nadčasovna. Kraftwerk zvenijo absolutno relevantno in sodobno, ne vem pa, če to lahko trdimo tudi za njihove "3D-vizualije". Računalniške grafike so medij, ki se (po)stara bliskovito hitro, narod, razvajen od bombastičnih filmskih spektaklov, pa najbrž težko osupne ob tem, kar ponujajo Kraftwerk. Niti slučajno pa niso vizualije brez šarma: grafika, v kateri vesoljska ladja med komadom Spacelab počasi pluje nad Ljubljano in mehko pristane pred Halo Tivoli, je elektronski ekvivalent tega, da se izvajalec nauči nekaj besed v slovenščini. Vizije prihodnosti grejo z roko v roki z estetizacijo preteklosti; arhivski posnetki, s katerimi je podložen komad Tour de France, iščejo poetičnost in harmonijo v kolektivni športni izkušnji. Vizualije pri Autobahn obenem spominjajo na dobre stare čase praznih cest in odpirajo okno v prihodnost avtomobilov brez voznikov.

V nasprotju s pričakovanji Kraftwerk v živo ne delujejo kot hladna, distancirana mašinerija, ki bi avtomatizirano vsakič proizvajala popolnoma enak zvok; v vsakem trenutku je jasno, da glasba nastaja v živo, z vsemi majhnimi odstopanji in imperfekcijami, ki jih to potegne za seboj. 71-letni Ralf Hütter, danes še edini ustanovni član v skupini, odpoje oz. oddeklamira vsa besedila največjih uspešnic iz repertoarja zasedbe: Autobahn, Computer Love, Trans Europe Express, Radioactivity ... Njegov glas je melodičen, skoraj nežen, človeški element v tehnokratskem svetu. Prav tako so očitni elementi klasične glasbe. Kraftwerk so, konec koncev, glasba od ljudi in za ljudi. Pa čeprav jih v intermezzu med glavnim delom koncerta in podaljškom na odru zamenjajo animatronični roboti.

Številne pesmi so dobile tudi osvežene zvočne podobe (na primer Radiactivity, ki zdaj tudi z vizualijami opominja na žrtve jedrskih nesreč po vsem svetu, od Černobila do Fukušime); poudarjen beat koncert se na trenutke približa klubskemu dogodku - sicer zelo dostojanstvenemu klubskemu dogodku, na katerem (vsaj v sprednjem delu parterja) nihče ne pleše.

Kar smo sinoči doživeli v Hali Tivoli, je bilo veliko več kot le bicikliranje častnega kroga ekscentričnega sedemdesetletnika in njegovih treh aparatčikov. V vse bolj avtomatiziranem in digitaliziranem svetu, ki danes sega tudi onkraj futurističnih vizij Kraftwerka, je dobro imeti živ spomenik, spomenik, ki opominja na človeško srce, ki (za zdaj še) poganja stroje.