Na vzhodu mesta, to je v okrožju Newham, natančneje v East Hamu (stadion znanega nogometnega kluba West Ham United, imenovan Boleyn ali v zadnjih letih pogosteje Upton Park, je le dva kilometra proti centru mesta, torej proti zahodu), je občinsko županstvo pripravilo zabavo, imenovano Under The Stars ali Pod zvezdami.

Štiridnevni glasbeni festival (vsega skupaj ga je obiskalo 35.000 ljudi) je vključeval nedeljski nastop Kraljevih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom Johna Rigbyja, sobotni program je vključeval legende diska Boney M s pevko Liz Mitchell in zasedbi Real Thing in Imagination, v petek so se na velikem odru v parku East Ham zvrstili nastopi pevcev in plesnih skupin iz Indije v posvetilo Bollywoodu, medtem ko so v četrtek tam muzicirali reggae-džezkitarist Ciyo Brown s skupino ter legendarni postavi Brand New Heavies in Incognito. Ti dve še vedno delujeta s polnimi pljuči. Obe pionirski acid-džezovski zasedbi imata nova albuma. Incognito so lani izdali delo Surreal, Brand New Heavies pa letos maja zbirkov novih songov, poimenovano Forward.

Številčni skupini še vedno redno nastopata, tako doma, bodisi na festivalih bodisi na klubskih odrih, kot po zahodni Evropi, občasno tudi v Rusiji, še vedno pa velja, da se oba skoraj vsako leto podata tudi na turneji na Japonsko in še drugam po Aziji.

Brand New Heavies imajo v zasedbi zdaj stalno pevko, postavno in res odlično vokalistko Dawn Joseph, znano med drugim tudi po sodelovanju s pop-soulzvezdnikom Cee Lo Greenom (tudi iz deuta Gnarls Barkley, še prej pa pri hiphop kombu Goodie Mob iz Houstona), prej pa je Dawn nastopala tudi s Craigom Davidom in Danielom Bedingfieldom. Vseeno pa se Brand New Heavies, ki delujejo že skoraj trideset let, občasno pridruži tudi Američanka N’Dea Davenport. Kljub temu Brand New Heavies, kot zanimivost, nobene od pevk ne prištevajo k stalnemu članstvu in tako prav čudaško vztrajajo, da so le trio v sestavi Simon Bartholomew (kitara), Jan Kincaid (bobni in vokal) in Andrew Levy (bas). Dejansko pa so Brand New Heavies na odru nonet.

Pri Incognito je od treh pevcev najbolj izpostavljena Natalie Williams (Vanessa Haynes in Tommy Momrelle imata manj solov), čeprav na ploščku Surreal pri Incognito gostujeta tudi Chaka Khan in njihova nekdanja prva pevka Američanka Maysa Leak.
Karizmatični vodja skupne Incognito 56-letni Paul Bluey Maunick trenutno poveljuje 12-članskemu orkestru.

Da pa ne bo kdo dvomil v staro acid-džezovsko bratstvo med omenjenima skupinama: Jan Kincid bobna na eni izmed skladb z albuma Surreal, Incognito pa so si za nameček ravno za nastop v Newhamu pri Brand New Heavies priložnostno izposodili saksofonista in flavtista Jima Hunta.

Najbrž je vzajemna ljubezen med glasbenima komboma "pripomogla" k uslišanju prošnje Brand New Heavies, ali smejo - na račun dolžine koncerta svojih naslednikov na odru - za en napev podaljšati svoj nastop pretekli četrtek.

Lepo je videti še vedno navdušene glasbenike, stare prijatelje in moje nekdanje intervjuvance na velikem odru, vse dobrovoljne in predane zdravim funkyjevskim vibracijam. Uvodni komad, ki so ga izvedli Incognito, je bila klasika Brazilian Love Affair, pred dvema tednoma umrlega ameriškega klaviaturista in skladatelja, džez-rockovskega velikana Georgea Duka. Repertoarja obeh veteranskih funkyjevskih taborov sta bila, pričakovano, "best-of" prereza čez njun "best-of" bogatega opusa.

Občinstvo v Central Parku v East Hamu je bilo sijajno. Med obiskovalci koncerta je bila večina nerednih obiskovalcev velikih glasbenih dogodkov, tudi precej skromnejših ali, s spoštovanjem, revnejših prebivalcev že tako zapostavljenega londonskega vzhoda. Vzhodni London je področje, kjer se v sožitju fantastično mešajo vse rase in veroizpovedi ali pač ljudje najbolj možno pisanih rodov. In ti so bili med občinstvom po večini v spremstvu otrok vseh starosti - in ta unikatna druščina je dogajanja na velikem odru spremljala z izjemnim zanimanjem in se nanj zelo sproščeno odzivala.

Tradicionalni mirovniško-motivacijski klic vodje zasedbe Incognito, ki se ponovi ob koncu vsakega njihovega nastopa, je bil še toliko bolj pristen. Bluey je v mikrofon dodal: "Kaj je festival, kaj je to festival? Festival je praznovanje življenja in veseli smo lahko, da ga imamo - Peace!" Takoj zatem je park East Ham preplavila zimzelenka Boba Marleyja One Love in deset tisoč ljudi se je spokojno, vzhičeno in srečno počasi odzibalo domov.

Ne nazadnje pa. Občina Newham že tretje leto zapored starše spodbuja, naj svoje otroke, stare 5 ali 6 let, vpišejo v krajšo brezplačno glasbeno malo šolo. Ta projekt se imenuje Every Child a Musician ali Vsak otrok (naj bo) glasbenik! Londonska polovica, kjer je še pred nekaj leti prebivalo le delavstvo, je že tako ali tako znana kot zibelka novih glasbenih žanrov in seveda dom številnih slavnih glasbenikov, začenši z najslavnejšima Rolling Stonesoma ter z Dizzeejem Rascalom in Naughty Boyjem kot najmlajšima med glasbeno elito iz okolice District Linea, to je kraka londonske podzemne železnice. Opisno zarisujem desno polovico zemljevida britanske prestolnice, ki se razteza od Brick Lanea pa vse do Romforda ali pa kar od Basildona, kjer so doma tudi Depeche Mode. Za nadstavbo že tako bogati glasbeni tradiciji na tistem koncu je torej že poskrbljeno.

Drugi dan ...
Dan pozneje, to je v petek, pa sem bil v parku med sedeži največjih evropskih bank v Canary Wharfu, to je v super modernemu New Yorku podobnem poslovnem središču ob Temzi, četrti, ki je nastala tam, kjer so bila do osemdesetih let prejšnjega stoletja pristaniška skladišča. V Canary Wharfu so prvo stolpnico začeli graditi leta 1988, danes pa tam v bančnih in zavarovalniških uradih vsak dan dela skoraj 85.000 uslužbencev.

Ob petkih po protokolu, ki velja za moške, zaposlene v Canary Wharfu, ni zapovedana kravata. Tako da se je prijetno vzdušje ob začetku konca tedna preneslo tudi na manjši park na Canada Squareu. Spremljal sem nastopa Roller Tria iz Leedsa in nemara najslavnejšega londonskega džezista mlajše generacije in občasno tudi hiphoparja Soweta Kincha.

Še posebej zabaven je bil njegov nastop, saj je odličen altovski saksofonist in spreten govorec sredi svojega recitala (pretežno belopolto, seveda) občinstvo nagovoril, naj se razdeli na levi in desni pol, pri čemer je od prvih zahteval, da se na njegov zvočni namig pretvarjajoč se, da so čisto revni Londončani, odzovejo z vzklikom "socializirati je treba javni dolg", medtem ko je drugi del kakih 5.000 zbranih pod odrom nagovoril, naj se pretvarjajo, kot da so zelo bogati in naj na njegov znak zavpijejo, "privatizirajmo vso to igro". Nastala je kar zadrega, saj so se (še vedno) premožni bankirji vseeno malo lomili v vlogi socialno šibkih. Bilo je zabavno. Vse zbrano se je (samo)ironično smejalo do ušes. Soweto Kinch v triu je izvedel vsebinsko zelo pomenljiv, obenem pa glasbeno še kako intenziven nastop.

V soboto so nato na brezplačnem Jazz festivalu v Canary Wharfu nastopili tudi Nathaniel Farcey Quartet in Omar Puente z zasedbo Raices Cubanas, v nedeljo pa med drugim še skupina (tudi Stingovega) pianista Jasona Rebella s pevko Joy Rose ter za konec festivala še trio pevke N’Dee Davenport. Prva od pevk je nekoč več sezon nastopala z Incognito, N’Dea pa, ko ni solistka, poje, kot že omenjeno, pri Brand New Heavies.

London je torej pred karnevalom v Notting Hillu, ki je na zahodu mesta in tradicionalno velja za največjega med evropskimi vsakoletnimi žuri (duška si da okrog milijon veseljakov) in ki na vrsto prihaja ta konec tedna, glasbeno že ogret. Glasbeno enakomerno ogret!