Ludwig van Beethoven je prvič težave s sluhom omenil 1801, ko je bil star trideset let. Pritoževal se je, da težko sliši višje tone glasov in glasbil. Do leta 1812 so morali ljudje pri pogovoru z njim kričati, da jih je slišal, leta 1818 pa je komuniciral s pomočjo pisanja. V zadnjih letih pred njegovo smrtjo leta 1827 je popolnoma oglušel.

Visoki toni so se vrnili s popolno gluhostjo
Nizozemski znanstveniki Edoardo Saccenti, Age Smilde in Wim Saris so po poročanju AFP v ugledni medicinski reviji British Medical Journal (BMJ) objavili izsledke raziskave, v kateri so analizirali Beethovnove godalne kvartete. Razvrstili so jih v štiri obdobja, od zgodnjega (1798–1800) do poznega (1824–1826). Pri vsakem od kvartetov so v prvem violinskem delu prešteli število not nad G6, ki ustreza frekvenci 1,568 herca.

Ugotovili so, da je število visokih not upadalo z naraščajočo Beethovnovo izgubo sluha, zato pa je uporabljal več not nizkih in srednjih frekvenc, ki jih je med izvajanjem glasbe lahko bolje slišal. A v poznejših kvartetih, ko je bil skladatelj že popolnoma gluh, so se visoki toni vrnili v njegovo glasbo. "Ko se je začel popolnoma zanašati na svoje 'notranje uho', mu ni bilo treba več ustvarjati glasbe, ki jo je lahko tudi slišal. Vrnil se je v svoj notranji glasbeni svet in k zgodnjim skladateljskim izkušnjam," so glasbeni preobrat v zadnjih letih Beethovnovega življenja opisali raziskovalci.